Skip to content

Božena Stritih, Vrtec Najdihojca Ljubljana

PODPORA PSIHOLOGA VZGOJITELJICI V VRTCU PRI DELU S POTENCIALNO NADARJENIM OTROKOM

Objavljeno v: Juriševič, M., Gradišek, P., Posvetovanje Podpora psihologa učiteljem in vzgojiteljem pri delu z nadarjenimi, Zbornik s posveta 25.1.2013, Pedagoška fakulteta Ljubljana 2013

Povzetek

V svojem prispevku v uvodu razmišljam o možnih razlagah, zakaj slovenska predšolska stroka ne govori o potencialno nadarjenih otrocih. Nato predstavim vodenje razvojnih projektnih skupin za uvajanje portofio otrok v vrtcu, ki jih kot psihologinja v svetovalni službi vrtca vodim z namenom strokovne podpore vzgojiteljicam in njihovim pomočnicam pri razvijanju njihovih poklicnih kompetenc. Opišem uporabo razvojnih mejnikov kot pripomočka pri ocenjevanju otrokovega razvoja, učenja in napredka, ki ga vzgojiteljice dokumentirajo z njegovim portfoliu. Prispevek zaključim z razmislekom o možnih izboljšavah na področju dela s predšolskimi otroki, ki izkazujejo višje potenciale.

Ključne besede: Vrtci, potencialno nadarjeni predšolski otroci, kurikul za vrtce, portfolio otroka v vrtcu, razvojni mejniki

Uvod:

V slovenskih javnih vrtcih eksplicitno ne govorimo o nadarjenih predšolskih otrocih. Največkrat se jim ne namenja nobene posebne strokovne podpore, kot jo že leta namenjamo otokom z različnimi razvojnimi in drugimi primanjkljaji ter motnjami. Za obstoječe stanje lahko poiščemo več razlag. Ena je gotovo ta, da pri nas še nimamo znanstvenega niti strokovnega konsenza okoli vprašanja, ali pri predšolskih že lahko govorimo, da so med njimi nekateri potencialno (bolj) nadarjeni kot drugi. Druga razlaga je lahko, da zaradi manjka ustreznih spremljevalnih evalvacijskih študij ne vemo zagotovo, ali z izvedbenim kurikulom res enakovredno spodbujamo učne potenciale vseh otrok, kot je to zapisano v nacionalnem dokumentu (1999, Kurikul za vrtce). Splošno sprejete strokovne opredelitve »nadarjeni predšolski otroci« nimamo, prav tako o njih ne govori področna zakonodaja, ki ureja predšolsko vzgojo. Za razliko od dokumentov za osnovne in srednje šole, kjer je taka skupina otrok posebej opredeljena, sprejete zakonske in strokovne smernice pa določajo način dela z njimi, naprimer v Konceptu – odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli. Šele s takim prilagojenim delom naj bi jim namreč zagotovili enakovredne vzgojno izobraževalne pogoje. Podobno že leta razmišljamo o otrocih s posebnimi potrebami, zato imamo zapisane in sprejete strokovne smetnice za delo z njimi. Za tiste v vrtcih uporabljamo navodila za prilagojeno izvajanje kurikula za vrtce.

In kako v vrtčevski praksi razumemo dileme okoli nadarjenih otrok?

Ne glede na obstoječo strokovno in zakonsko praznino v zvezi s prepoznavanjem potencialno nadarjenih predšolskih otrok, strokovne delavke (vzgojiteljice, psihologinje, svetovalne delavke) in mnogi starši že od nekdaj vedo povedati, da nekateri predšolski otroci »zmorejo več in drugače« od svojih vrstnikov. In z veliko gotovostjo na osnovi svojih izkušenj z njimi smelo dodajo, da se potencialna nadarjenost otrok prav gotovo ne začne izkazovati šele z vstopom v obvezno osnovno šolo. Tudi, če to ni uradno priznano ali zapisano.

Kljub splošni prepričanosti, da »nekaj že je« opaziti pri nekaterih otrocih v smislu večjih potencialov, pa v strokovnih pogovorih redko in s previdnostjo govorimo o teh fenomenih. Vzgojiteljice naj bi pri vsakodnevnem delu s predšolskimi otroki že v osnovi upoštevale in sledile zapisanim temeljnim načelom kurikula za vrtce, med ostalimi tudi načelu enakih možnosti in upoštevanje različnosti med otroki. Tako naj bi zagotavljale enakovredne pogoje za učenje vseh otrok. Predšolski kurikul pa je širok in fleksibilen program, tako, da lahko z njegovim izvajanjem zajamemo vse različnosti predšolskih otrok ter njihovih raznolikih izobraževalnih potreb.

Še pred uvedbo kurikula za vrtce (1999) se je širša strokovna debata in različne namere, da bi predšolskim otrokom, ki izkazujejo višje sposobnosti in tudi zmorejo več in/ali drugače, kot njihovi vrstniki, zagotovili ustrezno spodbudno učno okolje, zožala na redke posameznike, ki se javno oglašajo s svojimi strokovnimi prispevki. O svojem delu z nadarjenimi predšolskimi otroki pišejo članke redke vzgojiteljice in redki strokovnjaki ali znanstveniki, ki pa najpogosteje navajajo le tuja znanstvena spoznanja s področja nadarjenosti mlajših otrok ter različne pristope za zagotavljanje ustrezne učne prakse z njimi, ki jih poznajo v tujini (2008, Ferbežar I., Monks,F.J.),

Psihologov prispevek za nadarjene otroke v vrtcu

Kot psihologinja v svetovalni službi vrtca se s tematiko nadarjenih predšolskih otrok srečujem na različne načine.

Zadnja leta poskušam razvijati določene oblike strokovne podpore vzgojiteljicam, s ciljem, da bi postale bolj vešče opazovanja otrok, njihovega učenja in napredka. Kot primerno orodje za takšno obliko dokumentiranja se je pokazal otrokov portfolio, ki ga je v inovacijskem projektu pod okriljem Zavoda RS za šolstvo razvila skupina svetovalnih in strokovnih delavk iz različnih slovenskih vrtcev. Iz tega je nastal tudi priročnik za uporabo v vrtcih (2004, Stritar, U., Sentočnik, S.)

S tem, ko vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice v oddelku opazujeta (spontano in sistematično) vsakega otroka v skupini, otroke tudi bolje spoznavata, prepoznavata njihova močna in šibka področja, svoja opažanja pa lahko uporabita za izhodišče načrtovanja različnih dejavnosti in učnih okolij. Na tak način lahko tudi bolj zanesljivo podpirata otrokov razvoj v smeri pričakovanega razvoja oz. območje bližnjega razvoja, kot da imenuje Vigotski (1979, Vigotski)

Razvojni projekt z naslovom »uvajanje PF otrok v vrtcu« vodim v vrtcu že šesto šolsko leto, pred tem pa sem sama sodelovala tudi v inovacijski projektni skupini ZRSŠ.

Za strokovne delavke vrtca, vključene v projektne skupine, sem v teh letih pripravila veliko uporabnega strokovnega gradiva in pripomočkov. S tem sem poskušala še bolj nazorno približati strokovna izhodišča za razumevanje in uporabo portfolia. Ko postanejo vzgojiteljice vešče uporabe portfolia, začnejo prej in z večjo zanesljivostjo prepoznavati tiste otroke, ki prehitevajo svoje vrstnike na določenih razvojnih področjih, ali ki uporabljajo drugačne miselne strategije v problemskih situacijah, ali take, ki so govorno bolj kompetentni.

Razvojni mejniki kot podpora psihologa za osmišljanje območja bližnjega razvoja

Kot pripomoček za prepoznavanje, ali nek otrok v svojem razvoju izkazuje posebnosti v smislu »prehitevanja« svojih vrstnikov ali ne, sem vzgojiteljicam predstavila knjižico »Razvojni koraki« (2002, Ivić, I. in sodel.), kjer je prikazan orientacijski normativni razvoj osnovnih duševnih funkcij otrok z večinskim razvojem.

V samem priročniku, ki ga v projektu uporabljamo kot osnovno vodilo za učenje portfolia o uporabi razvojnih mejnikov kot pripomočkov avtorji ne govorijo. Sama sem znanje in veščine o portfoliu razširila s poznavanjem razvojnih mejnikov ter njihovo praktično uporabo pri dokumentiranju otrokovega razvoja.

Razvojne mejnike uporabljamo psihologi za grobo ocenjevanje (screening) otrokovega razvoja. Koristno pa jih lahko uporabijo tudi vzgojiteljice, zlasti, kadar v procesu načrtovanja izvedbenega kurikula osmišljajo možni nabor aktivnosti, s katerimi bi spodbujale učenje otrok v območju bližnjega razvoja.

Poudarjam, da služi poznavanje in uporaba razvojnih mejnikov pri vodenju portfolijev izključno kot miselna in delovna orientacija vzgojiteljicam, nikakor pa ni namenjena oblikovanju diagnostičnih ocen. Dileme in pomisleke o potrebnosti, primernosti ali celo škodljivosti poznavanja in uporabe različnih psiholoških orodij pri delu vzgojiteljic, kot so poleg razvojnih mejnikov še različne razvojne lestvice in ček liste, poslušam, odkar delam kot psihologinja v vrtcu. Glede tega nekateri radi izpostavljajo nevarnost, da bi vzgojiteljice postavljale prehitre ali napačne ocene o otrokovem razvoju, še zlasti za področje otrokovih intelektualnih sposobnosti. Posledično bi potem preko povratnih informacij o otrocih, ki jih dajejo staršem, lahko pripomogle k oblikovanju napačnih (previsokih ali prenizkih) pričakovanj staršev do njihovih otrok. Sama sem prišla ob spremljanju vzgojnega dela v vrtcu ter iz pogovorov s starši in z vzgojiteljicami do drugačnih zaključkov, zato obojim priporočam poznavanjem razvojnih mejnikov, zaradi same vsebine in zaradi uporabne vrednosti le-teh. Starši in vzgojiteljice, hote ali nehote, različne sposobnosti otrok ter njegove prilagoditvene zmožnosti vsakodnevno opažajo, ocenjujejo in vrednotijo, ker otroke vidijo tudi v socialnih interakcijah z vrstniki. Oboji si oblikujejo svoje lastne miselne sheme otrokovega razvoja, glede na svoje subjektivne vzgojne teorije. To jim daje občutek, da delajo dobro kot vzgojitelji ali kot starši in v dobrobit otrok. Ko razmišljajo, kaj početi z otrokom, da mu bo v spodbudo, pogosto iščejo orientacijo ali nasvet, kakšno aktivnost izbrati v ta namen. Pri načrtovanju izvedbenega kurikula v vrtcu naj bi imele vzgojiteljice kot miselno orientacijo območje bližnjega razvoja, kje poteka optimalno učenja otroka. Take vrste orientacije pravzaprav ponudijo razvojni mejniki, ki povedo, kako si sledijo razvojni koraki v pričakovanem razvoju večine otrok. Menim, da se takega ocenjevanja in vrednotenja razvoja otrok v vrtcu enostavno ni moč izogniti tudi zato, ker je večina vrtčevskih skupin starostno homogenih, v njih pa so razlike med otroki v smislu sposobnosti še hitreje opazne, kot v skupinah, kjer so starostne razlike med otroki večje.

Portfolio je namenjen prvenstveno primerjavi otroka s samim seboj, ne pa z drugimi otroki. Temeljni na prepričanju, da je lahko vsak otrok uspešen, kadar v procesu učenja prejema ustrezne spodbude in v takem okolju, ki podpira njegov optimalni napredek in razvoj. Prav poznavanje razvojnih mejnikov in njihova ustrezna uporaba kot strukturiranega pripomočka k temu še dodatno pripomore. Vendar jih morajo vzgojiteljice znati uporabljati na oba predlagana načina, tj. na »horizontalni« in »vertikalni«.

Razvojne mejnike sem strokovnim delavkam našega vrtca najprej vsebinsko predstavila in jih opozorila na možne oblike neustrezne rabe. Nato so jih začele tudi same preizkušati v namene urejanja dokazil za portfolie otrok. Same so spoznale še druge pozitivne vidike poznavanja mejnikov, npr. pri pripravi na govorilne ure s starši. V tem primeru uporabijo razvojne korake v smislu »vertikalne uporabe«: najprej pogledajo splošne opise razvojnih mejnikov po straneh, ki označujejo različne starosti otrok. To jim omogoči vpogled v to, kaj lahko otrok (ali skupina otrok) doseže na različnih področjih (npr. pričakovan razvoj na področju gibalnih ali intelektualnih sposobnosti). Ko nato primerjajo svoja zbrana dokazila v portfoliu posameznega otroka s hipotetičnim razvojem, lažje oblikujejo sliko o celostnem razvoju otroka. Z večjo gotovostjo oblikujejo tudi zaključke, da se na katerih področjih otrok razvija nekoliko hitreje, oz., da mu gre na katerih nekoliko počasneje. To potem staršem predstavijo kot otrokova močna in šibka področja rasti. Vzgojiteljice povedo še, da jim vsebina razvojnih mejnikov ponuja širok in bogat besednjak po posameznih razvojnih področjih, zato lažje najdejo primerne izraze, s katerimi opišejo otrokove zmožnosti, interese, sposobnosti, želje, njegov način učenja ali reševanja problemskih situacij, način odzivanja v frustracijskih situacijah in drugo. Te opise vnašajo v portfolie otrok v obliki svojih anekdotskih zapisov in komentarjev, ali pa v opisna poročila. Zavedati se moramo tudi,  da se starši otrok, vede ali nevede, skoraj vedno zanašajo na vrtec  in pričakujejo, da jim bodo vzgojiteljice znale opisati, kako funkcionirajo njihovi otroci v vrtcu ali, kako se učijo. Prav tako pričakujejo, da jih bodo znale vzgojiteljice pravočasno opozoriti, če pri otroku opazijo drugačen razvoj kot ga izkazuje večina njegovih vrstnikov. Zato ni zanemarljivo njihovo dobro poznavanje pričakovanega razvoja.

Zaključne misli:

V svojem prispevku sem želela poudariti, da imamo za vzgojo in izobraževanje predšolskih otrok v javnih vrtcih že več kot deset let v veljavi  kurikul za vrtce, kjer so v osnovi že dovolj dobro zapisane zakonske in strokovne podlage, s katerimi bi lahko zajeli vso širino in globino učnih in drugih spodbud in izzivov, namenjenih tudi potencialno nadarjenim predšolskim otrokom. Če bi seveda zanesljivo vedeli, kakšna je izvedbena kakovost kurikula v slovenskih vrtcih, pa tega ne vemo. Prav tako bi v zadostni meri potrebovali  odgovore, ali v zadostni meri zadovoljivimo vzgojno izobraževalne potrebe takih otrok, ki izkazujejo višje potenciale. Še prej pa bi morda uspeli doseči soglasje glede vprašanja, ali za katere predšolske otroke lahko rečemo, da jih že v tem obdobju lahko prepoznamo kot potencialno nadarjene, ali ne.
Iz izkušenj z vsakodnevno predšolsko prakso trdim, da se z delom v vrtcu, brez dovolj občutljivih in zanesljivih strokovnih spremljanj in evalvacij izvedbenega kurikula, težko  približamo zapisanim zaželjenim načelom in ciljem kurikula.
Brez znanstveno raziskovalnega dela na področju psihologije učenja predšolskih otrok ali na področja poznavanja in spodbujanja razvoja nadarjenosti in ustvarjalnosti mlajših otrok, se težko sprijaznimo, da je bilo za vse predšolske otroke že dovolj postorjenega z uvedbo sodobnega predšolskega kurikula.
Če želimo na izvedbenem nivoju vsem slovenskim predšolskim otrokom,  mednje pa prištevamo tudi take z večjimi potenciali, omogočiti možnosti in pogoje za njihovo optimalno učenje in razvoj, potem je potrebno tudi vse vzgojiteljice opremiti s znanji in veščinami za to.
Da obstoječi zakonski ali strokovni dokumenti, četudi so sodobno naravnani, že kar sami po sebi vodijo v odlično izvedbo, je pogosto način komunikacije politikov, ne pa zanesljivih znanstvenikov ali resnih strokovnjakov.
Razmišljajoči praktiki, kamor prištevam tudi sebe, se zato težko sprijaznimo s prepričanji predšolske stroke, naj bo delo s predšolskimi (potencialno nadarjenimi) otroki prepuščeno le strokovni in avtonomni presoji posamezne vzgojiteljice in njenemu izvedbenemu kurikulu, ker je tako pač zapisano v obstoječih dokumentih.

Uporabljeni viri:
Ferbežer, I. in Mönks, F. J. (ur.) (2008). Mednarodna znanstvena konferenca Holistični pogled na nadarjenost, Ptuj, 2008. Ljubljana: MiB d.o.o.
Ivić, I. Novak, J., Atanacković, M. (2004): Razvojni koraki – pregled osnovnih značilnosti otrokovega razvoja od rojstva do sedmega leta. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti
Koncept »Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli«. Pridobljeno iz  www.zrss.si
Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport; Zavod RS za šolstvo.
Stritar, U., Sentočnik, S (2007): Otrokov portfolio v vrtcu. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo
Stritih, B. (2012): Potencialno nadarjeni predšolski otroci. Zbornik 1. Strokovnega posveta psihologov, Ljubljana, 25.1.2012, Ljubljana: Pedagoška fakulteta
Vigotski, L.S. (1977). Mišljenje i govor. Beograd: Nolit
Zakon o osnovni šoli (1996). Uradni list RS, št. 12/1996. Pridobljeno iz http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r08/predpis_ZAKO448.html.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (2011). Uradni list RS, št. 87/2011. Pridobljeno iz http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r09/predpis_ZAKO6129.htm
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, Ur. l. RS št. 54/2000)
Zakon o vrtcih (ZVrt, 1996, uradno prečiščeno besedilo Ur. list RS, št. 100/05)