Skip to content

Božena Stritih, Vrtec Najdihojca Ljubljana

NADARJENI PREDŠOLSKI OTROCI - kaj se dogaja z njimi v javnih vrtcih?

Objavljeno na spletni strani pef.uni-lj.si  ter v Jurišič M., Stritih, B., Posvetovanje  Vloga psihologa v vzgoji in izobraževanju nadarjenih, Zbornik s posveta 27.1.2012, Pedagoška fakulteta Ljubljana 2012.

Povzetek:

Ali so lahko tudi med slovenskimi otroki v predšolskem obdobju nekateri nadarjeni, se v strokovnih in akademskih krogih še nismo odločili.

V javnih vrtcih kakšnega posebnega koncepta ali smernic za načrtno vzgojno izobraţevalno delo s takimi mlajšimi otroki, ki bi jih morda v drugih državah prepoznali kot »potencialno nadarjene«, nimamo. Prevladuje namreč prepričanje, da je obstoječi nacionalni program za vrtce dovolj, ker omogoča oz. daje vzgojiteljici dovolj ustvarjalnega prostora, da lahko, tako kot za večino otrok v svojem oddelku, dovolj dobro poskrbi tudi za potencialno* nadarjene (Cvetković-Lay, 1998, str. 7). Torej tudi za take, ki jih (morda) opazi, da zmorejo že prej kot večina drugih…, več od svojih vrstnikov..., hitreje od vseh…,uspešneje kot vrstniki…, boljše kot drugi…, najpogosteje drugače od vseh (Cvetković-Lay, 1998, str. 14).

Prav tako nadarjenih predšolskih otrok ni najti v okviru skupin predšolskih otrok s posebnimi potrebami, kot v osnovnih in srednjih šolah. Zadnja večja strokovna pozornost je bila nadarjenim predšolskim otrokom namenjena od konca 80.- do sredine 90.- let prejšnjega stoletja, potema pa se je preusmerila najprej na uvajanje novega nacionalnega programa za predšolsko vzgojo, Kurikuluma za vrtce, v zadnjih desetih letih pa na izvajanja zakonskih določil za otroke s posebnimi potrebami. V prispevku avtorica podaja kronološki pregled dogajanj v zvezi s tematiko nadarjenimi v vrtcih, predvsem ljubljanskih ter prevladujoča gledanja predšolske stroke, kot jih sama opaža zadnjih 15 let. V zaključku podaja razmišljanja o možnih oz. potrebnih spremembah, s katerimi bi lahko zapolnili strokovno praznino na področju dela z nadarjenimi predšolskih otroki.

Ključne besede: javni vrtci, področna zakonodaja za predšolsko vzgojo, potencialno nadarjeni mlajši otroci, šolska svetovalna služba, psihologi v svetovalni službi vrtca

Uvod:

V slovenskim javnih vrtcih o posebni skrbi za potencialno nadarjene predšolske otroke ne govorimo. Ne v obstoječi področni zakonodaji (Zakon o vrtcih, 1996; Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2000) niti v strokovnih smernicah za delo v vrtcih (Kurikulum za vrtce, 1999; Programske smernice za delo svetovalne službe v vrtcih, 1999) ni nikjer izrecno omenjeno, da so lahko kakšni otroci v vrtcu tudi že (potencialno) nadarjeni.

Ko beremo uvodna poglavja nacionalnega kurikuluma, »nekje med vrsticami« prepoznamo prostor za take otroke, saj najdemo je med zapisanimi cilji tudi: …bolj uravnotežena ponudba različnih področij in dejavnosti predšolske vzgoje, ki hkrati tudi omogoča poglabljanje na določenem področju, omogočanje večje individualnosti, drugačnosti in izbire v nasprotju s skupinsko rutino, oblikovanje pogojev za večje izražanje in ozaveščanje skupinskih razlik (nediskriminiranost glede na spol, socialno in kulturno poreklo, svetovni nazor, narodno pripadnost, telesno in duševno konstitucijo.

Med zapisanimi načeli pa:…načelo enakih možnosti in upoštevanje različnosti med otroki ter načelo multikulturalizma (omogočanje enakovrednih pogojev za optimalni razvoj vsakega otroka), načelo omogočanja izbire in drugačnosti, načelo uravnoteženosti (upoštevanje otrokovih razvojnih značilnosti, aktivnosti na vseh področjih dejavnosti…). Nikjer pa ni eksplicitno zapisano ničesar o (možnih) drugačnih razvojnih in izobraževalnih potrebah, ki bi jih lahko imeli nadarjeni predšolski otroci, niti se ne nalaga vrtcem posebne skrbi zanje med opredeljenimi skupinami predšolskih otrok s posebnimi potrebami (ZVrt, 1996). To seveda ne pomeni, da posamezni strokovni delavci (vzgojiteljice, svetovalna sluţba) oz. posamezni vrtci ne prepoznavajo takih posameznih otrok, pri katerih je že v zgodaj opaziti, da je njihov razvoj hitrejši, da se hitreje učijo, ali da zmorejo več in drugače kot vrstniki njihove starosti. Vendar je skrb ter odgovornost za načrtovanje, izvajanje ter evalvacijo dela s takimi otroki prepuščena vzgojiteljicam samim. Zato ne preseneča, da je taka evidentna skrb v večini slovenskih javnih vrtcev izrazito naključna, odvisna predvsem od strokovnih kompetenc in naravnanosti vzgojiteljice posamičnega oddelka. Slovenske vzgojiteljice imajo po pridobljeni univerzitetni strokovni izobrazbi na Pedagoški fakulteti malo (oz. skoraj nobenih) psiholoških znanj o nadarjenosti, ustvarjalnosti ali posebnih praktičnih veščin, ki bi jih potrebovale za ustrezno načrtovanje dela v oddelku z namenom spodbujanja razvojnih in izobraţevalnih potreb nadarjenih predšolskih otrok. Zato, ker učnih vsebin, ki bi govorile posebej o nadarjenih, predvideni visokošolski program Predšolska vzgoja ne zajema.

Za primerjavo: skozi formalno dodiplomsko izobraževanje vzgojiteljice že pridobijo nekaj osnovnih teoretičnih in specialno pedagoških znanj za delo z otroki s posebnimi potrebami. Tudi s strani Ministrstva za šolstvo v ponudbi nadaljnjega strokovne izobraževanja in usposabljanja za strokovne delavce posebnih vsebin s tega področja ni (bilo) najti, ne za vzgojitelje ne za svetovalno sluţbo niti za ravnatelje. Ko že leta skrbno ponavljajo in dopolnjujejo mnoge vsebine za pridobivanje temeljnih in nadgrajenih znanj in kompetenc za delo s OPP, pa ponujenih vsebin za delo z nadarjenimi (mlajšimi) otroki skoraj ni najti. Če pa jih že, so ponudniki (izvajalci) zelo različno strokovno kompetentni, včasih tudi brez ustreznih akademskih referenc, ponujene izobraževalne vsebine pa so ali preveč splošne za ustrezno delo z mlajšimi otroki ali pa so naravnana predvsem v prikazovanje primerov dobrih izvedbenih praks, brez jasne konceptualne usmeritve. Neredko se ponavljajo posplošeni, pogosto pomanjkljivo opredeljeni pojmi, kaj naj bi nadarjenost mlajših otrok sploh bila, kako se nadarjene oz. talentirane predšolske otroke prepoznava in identificira, najpogosteje pa manjkajo tudi vsebine za evalvacijo celotnega procesnega dela z njimi. To zadnje pa je tudi sicer najbolj šibka točka vsega vzgojno izobraževalnega dela v slovenskem izobraževalnem procesu, od vrtcev navzgor.

Nasprotno od prevladujočega stanja in prepričanj pri nas pa so raziskave tujih avtorjev (Cvetković-Lay, 1998, str. 15) v zvezi z nadarjenostjo mlajših otrok pokazale, da imajo vzgojiteljice v vrtcih, oz. učitelji mlajših učencev v prvih razredih osnovne šole, več težav pri prepoznavanju nadarjenosti mlajših otrok, kot pa kasneje, ko so otroci že starejši. Pri vzgojiteljicah brez ustreznega dodatnega strokovnega usposabljanja o tem, kaj so značilnosti nadarjenosti in kako lahko prepoznavajo oz. razlikujejo take mlajše otroke od tistih, ki ne »štrlijo navzgor« od pričakovanega normativnega razvoja, se je ocenjevanje potencialno nadarjenih otrok pokazalo kot precej netočno in nezanesljivo, v primerjavi s tistimi vzgojiteljicami, ki so se o tem dodatno izobraževale. Zato se je upravičeno vprašati, ali je prav, da se od vzgojiteljic v naših vrtcih (po načelu strokovne avtonomnosti) pričakuje strokovnost tudi tem področju tolikšna odgovornost? Starši predšolskega otroka, ki že od malega izkazuje hitrejši razvoj in (oz.) višje sposobnosti, se v praksi samo izjemoma obračajo na vrtec oz. svetovalne službe s svojimi pričakovanji, da bi njihovemu otroku omogočili kakšne drugačne učne izzive in izkušnje. Pogosteje od zahtev izražajo svojo nelagodnost, da morda zahtevajo preveč, kot bi zares smeli. Možna razlaga je to je, da v prikritem predšolskem kurikulu (subjektivna prepričanja in implicitne teorije vzgoje) ni tako težko zaslediti določena prepričanja in stališča glede nadarjenosti, ustvarjalnosti in talentiranosti posameznikov, ki prav gotovo ne govorijo v prid večjim prizadevanjem za iskanje oz. nudenje ustrezne pozornosti ter drugačne skrbi takšnim posameznikom (otrokom). Eno takih prepričanj je, da ima (nadarjen) otrok že sam po sebi dovolj ali celo preveč pameti, zato res ne potrebuje (še dodatno) kakega drugačnega načina obravnave. Saj si vendar lahko s tem, kar že ima in zna, čisto dovolj dobro pomaga tudi sam. Posebna strokovna skrb se mora zato v vrtcih nameniti predvsem tistim otrokom, ki imajo svojih sposobnosti premalo oz. se učijo in razvojno napredujejo počasneje. Nadarjenost in talentiranost otrok (nasploh) se tudi sicer rado zamenjuje oz. enači z izrazom otrokova močna področja, ki se je začel uporabljati na področju dela z OPP ali celo s priljubljenim ljudskim prepričanjem, da je čisto vsak (otrok) za nekaj nadarjen in talentiran. Oboje skupaj pa se potem v strokovnih krogih še poenostavljeno najlažje zagovarja kar z Gardnerjevo teorijo o več inteligencah (Gardner, 1995).

Dogajanja na področju predšolske vzgoje med 1990-2011

Sama delujem v svetovalni službi javnega vrtca ter spremljam razvoj in uvajanje različnih novosti na področju predšolske vzgoje od 1994, ko so začeli, najprej ljubljanski, potem z uvedbo novega Zakona o vrtcih (ZVrt, 1996), postopoma tudi drugje, zaposlovati v svetovalni službi vrtcev najprej psihologe in pedagoge, nato še socialne delavce in socialne pedagoge. To je bila pomembna novost na področju predšolske vzgoje in zamišljena podobno, kot so bile že urejene šolske svetovane službe v osnovni in srednji šoli. Posamezne psihologinje, ki so jih (nas) sredi 90.-let prejšnjega stoletja začeli postopoma zaposlovati po različnih vrtcih, največ pa v ljubljanskih (interni vir ALS), kakšnih posebnih psiholoških ali pedagoških znanj o nadarjenosti mlajših otrok, ki bi jih pridobile v svojem dodiplomskem izobraževanju, nis(m)o imele. Prav tako še ni bilo nobenih strokovnih oz. določenih konceptualnih in vsebinskih okvirjev, kaj naj bi bilo sploh področje svetovalnega dela v vrtcih, še manj pa, kaj naj bi bile potem ključne kompetence psihologa, ki dela v svetovalni službi vrtca. Je pa potekal v tistem času, pod vodstvom takratne svetovalke za predšolsko vzgojo na Zavodu RS za šolstvo, ga. Zmage Glogovec ter v sodelovanju z dr. Dragom Žagarjem, profesorjem pedagoške psihologije z oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, zanimiv inovacijski projekt Miška, katerega pomembna spoznanja o pomenu projektnega dela s predšolskimi otroki so bila tudi publicirana. Avtorja v njih navajata, da nadarjene otroke odkrivamo z namenom, da bi jim zagotovili ustreznejše pogoje za razvoj. Ti otroci namreč prav tako potrebujejo posebne spodbude in podporo kot manj sposobni. Če jim starši, vrtce in šola tega niso sposobni zagotoviti, lahko izgubijo svojo nadarjenost in se zlijejo v povprečje ali pa bodo imeli težave na učnem in socialnem področju. Za nadarjene otroke je treba začeti skrbeti dovolj zgodaj (Glogovec, Žagar,1990, str. 19). V uvodnih poglavjih navajata dotedanja psihološka spoznanja o prepoznavanju in identifikaciji nadarjenih otrok in kako pomembna je vloga psihologa pri tem, poleg ustrezne strokovne podpore, ki naj bi bila nudena s strani psihologa tako vzgojiteljicam in staršem v tem procesu Sledilo je drugo pomembno publicirano strokovno delo o ustvarjalnosti istih avtorjev (Glogovec, Žagar, 1992), s dotedanjimi psihološkimi spoznanji o tem, kako definiramo ustvarjalnost, kako jo lahko merimo in potem tudi spodbujamo skozi različne oblike dela s predšolskimi otroki. Kot ustreznejše avtorja omenjata predvsem projektno delo z otroki. Zavod RS za šolstvo je v naslednjih letih pritegnil k sodelovanju še druge pomembne mednarodne strokovnjake s področja dela z nadarjenimi otroki, za nosilce strokovnih izobraževanj in seminarjev s to tematiko, predvsem za vzgojiteljice. Posebej naj omenim psihologinjo Jasno C. Lay iz Zagreba ter britanskega strokovnjaka Davida Georga, katerega delo je bilo tudi prevedeno v slovenščino (George D. 1997). Svetovalne delavke , zaposlene v vrtcih, se teh seminarjev nismo mogle udeležiti, ker so bili glede možnih udeležencev številčno zelo omejeni. Skoraj istočasno z zgoraj omenjenimi aktivnostmi ZRSŠ smo, takrat novo zaposlene svetovalne delavke ljubljanskih vrtcev (ALS), na lastno pobudo ţe v letu 1995 začele intenzivno sodelovati s psihologinjo Jasno Cvetković Lay iz Zagreba. Z njeno pomočjo in sodelovanjem smo samostojno izpeljale več različnih aktivnosti: za svoje potrebe smo organizirale več zaporednih izobraţevanj z namenom pridobiti si dodatna specialna znanja s področja nadarjenosti in ustvarjalnosti mlajših otrok. Sledilo je vodenje različnih projektov z vzgojiteljicami v posameznih ljubljanskih vrtcih. Organizirale smo si tudi strokovno ekskurzijo in ogled vrtca Bistrić v Zagrebu (arhiv ALS). Osnovni namen vseh teh izbranih aktivnosti svetovalnih delavk je bila senzibilizacija različnih odraslih (vzgojiteljic, staršev, ravnateljic) za prepoznavanje čustvenih, socialnih in vzgojno izobraţevalnih potreb takih otrok ter razvijanje ustreznejših oblik ter metod dela z njimi.

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da so bili v tistem obdobju že narejeni pomembni miselni in strokovni premiki k prepoznavanju potencialno nadarjenih predšolskih otrok in načrtovanje ustreznega delo z njimi. Strokovnim delavcem vrtcev so bile posebej ponujena tudi potrebna teoretska znanja ter prikazani dobri primeri konkretnih vzgojno izobraževalnih praks za drugačno razmišljanje o predšolskih otrocih. Vse to je vodilo k premiku od dotedanjega, strogo določenega oz. zahtevanega ciljno naravnanega, predšolskega programa k odpiranju vrtca za sodobnejše razmišljanja ter drugačno vzgojno izobraževalno prakso.

Nadarjeni predšolski otroci v skupini otrok s posebnimi potrebami – jih ni (več)

V zvezi z nadarjenimi predšolskimi otroki je takrat obveljalo strokovno prepričanje, da je (bo) potrebno take otroke, podobno kot otroke z različnimi razvojnimi primanjkljaji in posebnostmi, umestiti v ustrezno skupino otrok s posebnimi potrebami, ter tako za njihove drugačne izobraževalne potrebe poskrbeti tudi zakonsko. Do sredi 90.-ih je nastajala nova Bele knjige o izobraţevanju (1996), ki je z paradigmatskimi in konceptualnimi spremembami na področju šolstva, pomembno doprinesla tudi k spreminjanju vzgojno izobraževalnega dela s predšolskimi otroki, še posebej tudi za delo z otroki s posebnimi potrebami. Potrjen je bil novi program za javne slovenske vrtce s sprejetjem Kurikuluma za vrtce (1999). Uvedba Kurikuluma za vrtce z načelom inkluzije kot odprtega in razvojno procesno naravnanega programa za delo s predšolskimi otroki, je uradno zamenjala Vzgojni program (1979), ki je bil izrazito zaprt, ozko ciljno in storilnostno naravnan, za otroke s posebnimi potrebami pa v rednih oddelkih skoraj izključujoč. Nasprotno je z uvedbo kurikula prevladalo strokovno prepričanje, da je nov program za vrtce dovolj odprt za vse in za različne potrebe predšolskih otrok, in tako tudi za take, ki bi jih morda prepoznali za nadarjene. Kot je ţe omenjeno, se v zvezi z nadarjenimi predšolskimi otroki še do sprejetja novega zakona o vrtcih (ZVrt, 1996) razmišljalo podobno kot o otrocih s posebnimi potrebami, v kontekstu določenih obogatitvenih in prilagojenih oblik dela z njimi, v okviru rednih oddelkov vrtca. Vendar nobena naslednja zakonodaja ni prinesla takih rešitev. Ob uvedbi novega, tudi zelo sodobnega Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, 2000), s katerim so se posebej zaščitile tudi pravice do drugačnega izobraţevanja predšolskih otrok, med opredelitvami, kdo vse so otroci s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju, tako ni najti nadarjenih predšolskih otrok, za razliko od tistega dela zakonodaje, ki ureja področje osnovnošolskega (ZOsn, 1996, čl. 11) in srednješolskega izobraževanja, kjer so kot taki posebej prepoznani in so zakonsko zaščitene tudi njihove drugačne pravice. S tem je nastajanje ideje, da bi nadarjenim predšolskim otrokom morda le kako drugače namenili dodatno strokovno pozornost, dokončno izzvenelo.

Načelo odprtosti in razvojno procesne naravnanosti kurikula ter strokovna avtonomija vzgojitelja v vrtcu Torej je (bila) predšolska stroka takrat in zakonodajalec prepričana, da je za mlajše, potencialno nadarjene predšolske otroke ter njihove morebitne drugačne izobraževalne potrebe, dovolj uzakoniti odprt in procesno naravnan predšolski kurikul. V njem pa je dovolj zanesti se še na strokovno avtonomijo vsakega posameznega vzgojitelja v vrtcu, pa bo dovolj dobro poskrbljeno (skoraj) za vse.

Vloga psihologa in svetovalna služba v vrtcu

Programske smernice za svetovalne sluţbe (1999) so gotovo ključni strokovni dokument za načrtovanje vsebin in načina dela svetovalnih delavcev v vrtcih oz. celotni šolski vertikali, vendar smernice same po sebi nimajo posledično nobenih zakonskih obvez, ne za svetovalne delavce same niti ne za njihove nadrejene ali za pedagoško stroko, ker so le priporočila. Vsebina smernic je splošna in nagovarjajo enako vse stroke, izhajajoč iz prepričanja, da bo vsak svetovalni delavec, naj bo psiholog, pedagog ali socialni pedagog, sam zase že vedel, kaj so njegove ključne kompetence (dodana strokovna vrednost), kaj njegova posebna znanja in veščine, ko jih prinese v svetovalno delo (in morda tudi, kaj so oz. katera niso). V praksi šolskih svetovanih sluţb pa je največkrat tako, da večina svetovalnih delavcev, tako psihologov, pedagogov kot ostalih, ki so po svojem strokovnem profilu lahko zaposleni v šolski svetovalni sluţbi, ţe leta opravlja od, vseh mogočih nalog in del, vsake oz. vsega po malem. Še najmanj prepoznane dodane vrednosti, iz možne interdisciplinarnosti posameznih strok, je ravno na področju svetovanih sluţb v vrtcih. Svetovalne službe v vrtcih so v šolski vertikali najmlajše in so še slabo prepoznavno umeščene, tako znotraj področja predšolske vzgoje in izobraževanja, kot na področju dejavnosti šolskih svetovalnih služb v šolski vertikali. Podobno (slabo) se godi tudi redkim psihologinjam, ki smo zaposlene v vrtcih. Do točnega podatka, koliko psihologov je danes zaposlenih v slovenskih javnih vrtcih, je pravzaprav težko priti, ker uradno takih podatkov ne vodijo ne na MŠŠ ne na ZRSŠ. Kot bi lahko sama ocenila, glede na udeležence zadnjih srečanjih republiškega aktiva svetovalnih delavcev vrtcev pri Skupnosti vrtcev Slovenije, nas je diplomiranih psihologinj, zaposlenih v svetovalnih sluţbah vrtcev, najverjetneje med 10-15 (Op. avtorice: interni podatek, pridobljen za EFPA-NEPES, ESPIL projekt; Statistični urad RS, stanje 31.12.2009: v VIZ zaposlenih skupaj 243 psihologov, od tega 6 v vrtcih).

 

Raziskave o rezultatih uvajanju kurikula in kvaliteti dela v slovenskih vrtcih

Spremljevalnih raziskav, ki bi pokazale, ali je oz. v kolikšni meri je uvedba sodobnega predšolskega programa tudi dejansko prinesla v vrtčevsko realnost drugačne priložnosti in možnosti, da se vsakega posameznega otroka in tudi vse (otroke) optimalno podpira v njihovem razvoju, je bilo narejenih nekaj. Naj naštejem samo tiste, kjer so bili ključni nosilci raziskav akademski psihologi: Samoevalvacija predšolske vzgoje v vrtcih in ugotavljanje kakovosti (2002-2005, CRP, Marjanovič Umek L. in sod.), Učinki uvajanja kurikula v vrtce na področju komunikacije in socialno emocionalnega razvoja otrok (2001-2003, CRP, Marjanovič s sod.), Vpliv vrtca na otrokov razvoj in njegovo uspešnost v šoli (2001-2005, CRP, Zupančič, Marjanovič).

Omenjene raziskave so vse različno in dovolj nazorno pokazale, da izvedbeni kurikul v vrtcih ne realizira v zadostni meri vseh globalnih ciljev, niti zapisanih načel, kot se ne dosegajo globalni cilji po posamičnih področjih dejavnosti za vse otroke enako, kot se tako rado in všečno trdi o naših vrtcih. Zato menim, da vztrajno ponavljanje nekaterih strokovnih avtoritet s področja predšolske vzgoje, da se že z obstoječim stanjem in naravnanim načinom dela v vrtcih lahko v zadostni meri pribliţa prav vsem vzgojno izobraževalnim ter drugim potrebam vseh predšolskih otrok, ne prinaša zaţeljenih koristi ne otrokom, ne stroki.

 

Zaključek:

Že zdravorazumsko razmišljanje ali pa vsakodnevne izkušnje s predšolskimi otroki nas hitro pripeljejo do precej podobnih zaključkov, kot jih lahko najdemo pri mnogih tujih strokovnjakih (in še ne tako daleč nazaj tudi domačih), ki se ukvarjajo z nadarjenimi mlajšimi otroki. Sodobna teoretska spoznanja o razvoju, nadarjenosti, kreativnosti in procesih učenja ter spoznanja, ki so podkrepljena z izkustvenim delom s predšolskimi otroki, zagovarjajo posebne izobraževalne pravice teh otrok, pravice do njihove prepoznane drugačnosti in posledično tudi do strokovno osmišljenega obogatitvenega dela ţe v vrtcih. Skupno tako laičnim pogledom in znanstvenim spoznanjem namreč je, da nekateri vrtčevski otroci so lahko že toliko (oz. dovolj) nadarjeni, da bi se jim smelo in tudi moralo ponuditi še kaj drugega kot ostalim (več in drugače). In še, brez strahu pred možnimi negativnimi posledicami za kasnejši razvoj teh otrok, oz. brez predsodkov, da bi se s tem samo podpiral elitizem nekaterih. Da bi to dosegli, pa je potrebno, skrbno in na različnih nivojih, razmišljati in osmisliti, s katerimi potrebnimi spremembami, drugačnimi in dodatnimi znanji, je smiselno in potrebno opremiti vse tiste, ki se poklicno ukvarjajo z mlajšimi otroki. Med take odrasle, ki potrebujejo, poleg večine vzgojiteljic, še različna dodatna psihološka in pedagoška teoretska znanja in razvijanje praktičnih veščin, prav gotovo sodimo tudi tisti redki (pred) šolski psihologi. Le preko razvijanja prepoznavne lastne poklicne (in akademske) identitete, lahko z zdravo samozavestjo in strokovno gotovostjo razvijamo med ostalim tudi svoje poklicno poslanstvo, ki nam je naloženo v vrtcih. S tem pa nenazadnje lahko presežemo tudi neizrečene bojazni staršev mnogih potencialno nadarjenih predšolskih otrok, ko v začetku vsakega šolskega leta po tihem razmišljajo, da je vse odvisno zares samo od tega, ali imajo srečo z bolj ali manj dobro vzgojiteljico za svojega otroka ali ne (oz. je še nimajo ali pa je znova nimajo!).
Opombe:

*izraz potencialno nadarjen predšolski otrok avtorica članka povzemam po Cvetković – Lay: Izkazovanje nekaterih značilnosti nadarjenosti v zgodnjem otroštvu, tekom predšolskega obdobja in na začetku šolanja, v nobenem primeru ne moremo jemati kot dovolj zanesljiv napovednik, da bo otrok tudi kasneje v svojem življenju dejansko bil nadarjen, enako, kot se izostanka izkazovanja nadarjenosti v tej starosti ne more vzeti kot zanesljive napovedi, da takšen otrok tudi kasneje ne bo pokazal nadarjenosti na nekem področju. Zaradi tega se tudi izraz “nadarjen otrok” za to razvojno obdobje uporablja samo pogojno, pa ga zato tudi tako uporabljamo, z opomnikom, da pravzaprav lahko (in moramo!) vsakega predšolskega otroka obravnavati kot potencialno nadarjenega. Namreč, ali bo otrok razvil svojo nadarjenost in jo tudi izkazoval na nekem področju svojih aktivnosti, je poleg tega, kar je prinesel s seboj na svet prirojenega, v veliki meri odvisno tudi od številnoh zunanjih vplivov, ki jim bo otrok izpostavljen v ţivljenju, še posebej tekom zgodnjega otroštva. Zato strokovnjaki, ki proučujejo fenomene nadarjenosti, tako poudarjajo, da je prav tekom predšolskega obdobja najbolj potrebno podpirati razvoj vseh obstoječih potencialov otroka, in med temi zlasti razvoj tistih področij, ki bi se lahko razvijala še intenzivneje in močneje, kot druga, ter se kasneje pokazala kot nadarjenost. In pomemben prispevek temu lahko dajo prav vzgojitelji predšolskih otrok (Lay- Cvetković, 1998, str. 7).

Reference:

  • Cvetković-Lay, J.(1995). Ja hoču in mogu više. Zagreb: Alinea
  • Cvetković-Lay, J. (1998). Darovito je, šta ću s njim? Zagreb: Alinea
  • Glogovec, Z., Žagar, D. (1992). Ustvarjalnost. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo
  • Glogovec, Z., Žagar, D. (1990). Nadarjeni otroci v vrtcu. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo
  • Gardner, H.(1995). Razsežnosti uma. Ljubljana: Tangram
  • George, D. (1997). Nadarjeni otrok kot izziv. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo
  • Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport; Zavod RS za šolstvo
  • Marjanovič, U.M., Fekonja, U., Bajc, K. (2005). Pogled v vrtec. Ljubljana: Državni izpitni center
  • Programske smernice, svetovalna služba v vrtcu (1999). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo
  • Vzgojni program za vzgojo in varstvo predšolskih otrok (1979). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo
  • Zakon o vrtcih (ZVrt, 1996, uradno prečiščeno besedilo Ur .list RS, št. 100/05)
  • Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, Ur. l. RS št. 54/2000)
  • Zakon o osnovni šoli (ZOsn, Ur. l. RS št. 12/1996)
  • Interni vir: Statistični urad RS (31.12.2009): podatek o število zaposlenih psihologov v VIZ
  • Interni vir: Aktiv svetovalnih delavk ljubljanskih vrtec (ALS) 1994 – 2011