Skip to content

Avtor prispevka: Božena Stritih, univ. dipl. psih., svetovalna delavka, vrtec Najdihojca Ljubljana

OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI V REDNIH ODDELKIH VRTCA- RAZVIJANJE INKLUZIVNEGA MODELA VKLJUČEVANJA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI V VEČINSKE ODDELKE VRTCA S PRILAGOJENIM IZVAJANJEM PREDŠOLSKEGA PROGRAMA TER DODATNO STROKOVNO POMOČJO

Popravljen članek, objavljen v: Otroci s posebnimi potrebami v vrtcu, Zbornik III. Mednarodna strokovna konferenca vzgojiteljev v vrtcih 2010, MiB d.o.o, Ljubljana 2010
Ključne besede: paradigma inkluzije, Kurikulum za vrtce, vloga vzgojiteljic rednih oddelkov pri delu z otroki s posebnimi potrebami, izvajanje ter transfer dodatne strokovne pomoči (DSP) v vsakodnevno funkcioniranje otroka, pričakovanja staršev

Povzetek:

Sodobna paradigma na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami (OPP) temelji na načelu inkluzije oz. socialne vključenosti, kot jo prepoznava politika večine evropskih držav pri izobraževanju oseb s posebnimi potrebami. Tudi slovenski Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, 2000) izhaja iz načela inkluzije, kjer se daje večji poudarek različnim vzgojno izobraževalnim potreba posameznega otroka in manj (oz. ne več toliko) otrokovim primanjkljajem. Priprava individualiziranega programa (IP) za OPP v večinskem oddelku s prilagoditvami rednega programa ter dodano strokovno pomočjo (DSP) zahteva vseskozi razvojno procesno ter timsko delo. Tako načrtovani kot izvedbeni kurikul za vse predšolske otroke, poleg razvojno procesne naravnanosti, upošteva tudi sodobna spoznanja o razvojnih kompetencah in učenju mlajših otrok. Tudi po usmeritvi OPP ostaja nosilka programa še vedno otrokova vzgojiteljica v skupini. Njena ključna vloga se prepoznava skozi načrtovanje, izvajanje ter evalvacijo ustreznih vsakodnevnih prilagoditev rednega programa ter prepoznavanja transfera nudenja individualne DSP otroku v njegovem vsakodnevnem funkcioniranju. Pomembnost vsakodnevnega dela z OPP v rednem oddelku je še vedno prepogosto spregledana na račun poudarjanja pomena individualne specialno pedagoške pomoči otroku. Uresničevanje inkluzije kot mednarodno prepoznane politike pri izobraževanju oseb s posebnimi izobraţevalnimi potrebami pomeni zagotavljanje in uresničevanje pravice do izobraževanja vseh otrok in mladostnikov v isti šoli /oz. vrtcu, ob kontinuumu različnih pomoči in programov. ZUOPP je sprožil v slovenskem sistemu vzgoje in izobraževanja velike sistemske in konceptualne – paradigmatske spremembe, in sicer:

  • urejanje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami se približuje rešitvam, kot jih poznajo razvite evropske države;
  • temelji na človekoljubnih in demokratičnih načelih ter zasleduje sodobne pedagoške cilje in daje pravice vsakemu posamezniku.

Sodobna paradigma na področju usmerjanja OPP temelji na:

  • prenosu poudarka od medicinskega /ambulantnega/ modela k modelu vzgojno-izobraževalnih potreb otroka;
  • poudarku opazovanja in ocenjevanja otrokovega razvoja (angl. assessment) v smislu prepoznavanja otrokovih izobraževalnih potreb (prilagoditve in pomoč) v procesu vzgoje in izobraževanja;
  • vse bolj pomembnih vlogah strokovnih delavk v oddelku (vzgojiteljice, pomočnice vzgojiteljice), svetovalne službe, specialnega in rehabilitacijskega pedagoga, socialnega pedagoga in drugih strokovnih delavcev (kot strokovnega tima)

Inkluzivna šola oz. vrtec morata prepoznati in odgovoriti na različne potrebe svojih učencev/dijakov, tako, da prilagaja različne učne stile in obseg učenja ter zagotavlja vsem kakovostno izobraževanje z ustreznim kurikulom, organizacijsko razporeditvijo, učnimi strategijami, uporabljenimi viri in sodelovanjem z njihovimi skupnostmi. Osnovni princip inkluzivne šole oz. vrtca je, da se vsi otroci (smejo in se lahko) učijo skupaj, ne glede na težave ali razlike, ki jih lahko imajo (povzeto po internem gradivu N. Volk Ornik ter J. Cotič, ZRSŠ, Center za usmerjanje). Tako inkluzija ni le »modna muha«, niti ne vprašanje o moralnih in etičnih pravicsh drugačnih, ampak izhaja iz sodobnih strokovnih spoznanj o razvoju ustreznih kompetenc za življenje v skupnosti ter temu primernih vsakodnevnih praks. V vrtcu takega modela ni mogoče udejanjiti brez iskanja konsenza med različnimi odraslimi, ki se pomembno vključujejo v življenje in delo z/oz. za OPP. V tem procesu znanje in vedenje samo »ene specialno pedagoške stroke« ni ne dovolj niti zares strokovno! Kjer poskušamo razvijati inkluzivni model dela z OPP, razvijamo inkluzivno kulturo skupnega bivanja in učenja. Pri udejanjanju take kulture vrtca je potrebno napraviti ključni miselni premik od tradicionalnega razmišljanja in prakse dela z OPP k izvedbenim praksam z različnimi učnimi okolji za OPP, ob upoštevanju pomembnosti socialnih interakcij v procesu učenja ter različnih vlog odraslih v rednem oddelku. Razvojno procesna naravnanost je osnova načrtovanemu ter izvedbenemu kurikulu vsakodnevne prakse dela s predšolskimi otroki v slovenskih vrtcih. Vsakega otroka, tudi takega, ki izkazuje drugačne izobraževalne potrebe zaradi svojih posebnosti, se poskuša prepoznavati kot že dovolj kompetentnega za določena učenja, upoštevaje njegove prepoznane razvojne, kognitivne in druge značilnosti. Da bi lahko sledili tako postavljenim ciljem, je potrebno poznati in upoštevati sodobna spoznanja o razvoju in učenju mlajših otrok. Dolgoletna praksa vrtcev «pripravljati otroke za nekaj v prihodnje« ne sodi več niti v besednjak niti v dobro prakso vzgojiteljic v vrtcu. Če v vrtcu pri delu z OPP upoštevamo razvojno procesno naravnanost, potem nismo več (samo ali predvsem) osredotočeni na:

  • ugotavljanje oz. poudarjanja samo tistega, česar (vse) OPP ne zmore ali nima, ampak na prepoznavanje tega kar zmore in ima (otrokovi razvojni in drugi potenciali);
  • ugotavljanje ovir, motenj in primanjkljajev v/oz. pri otroku (tradicionalno medicinsko diagnosticiranje), temveč v iskanje najprimernejšega programa vzgoje in izobraževanja, torej takega, kjer bo otrok uspešen, kjer se bo, kljub svojim oviram, motnjam in najrazličnejšim primanjkljajem, optimalno razvijal. Pri tem je izrednega pomena sprotno prepoznavanje in ozaveščanje tudi drugih, zunanjih ovir, ki onemogočajo ustrezno aktivno vključenost otroka v večinsko okolje.

V ta namen si je potrebno pogosteje, kot je bila dolgoletna praksa, postavljati različna kritična, vendar pozitivno naravnana vprašanja, kje vse obstajajo raznotere zunanje (izven otroka, v okolju) in notranje (otrokove) ovire, ki preprečujejo temu otroku /ali tej skupini otrok/ ustrezno vključenost ali različna učna okolja, glede na njegove trenutne razvojne zmožnosti ? In nato iskati različne odgovore na ta vprašanja! V tem iskanju so strokovni skupini vrtca v veliko pomoč tudi otrokovi starši. ZUOPP določa za predšolske OPP otroke dva različna programa, ki se lahko izvajata v vrtcih: prvi je tak, kjer se v večinskem oddelku izvaja prilagojeno izvajanje rednega programa z dodatno strokovno pomočjo (DSP) ter drugi, prilagojeni program, ki se izvaja v razvojnih oddelkih (RO). Zakon daje vrtcu, ravnatelju ter imenovani strokovni skupini odgovornosti in obveze do ustrezne podpore otroku. Strokovni tim ima nalogo, da pripravi, izvaja, spremlja in ovrednoti individualizirani program (IP) za posameznega OPP. Pedagoški model je naravnan celostno in razvojno procesno, zahteva pa timski pristop in večperspektivno spremljanje ter spodbujanje otrokovega razvoja in napredka. Da bi tako postavljeni strokovni tim dejansko omogočil otroku različne oblike neposredne in posredne podpore, se mora spremeniti tudi komunikacija in odnos med člani strokovne skupine ter komunikacija navzven, do zunanjih strokovnih ustanov, ki otroka spremljajo, vodijo oz. mu nudijo različne obravnave (npr. ambulante za zgodnji razvoj ZD, Center za duševno zdravje ZD, delovna terapija). Nova inkluzivna paradigma razumevanja dela z OPP se odmika od tradicionalne medicinske (ambulantne) oz.individualne obravnave OPP k pedagoškem modelu To je pomembna kvalitativna sprememba v primerjavi z dolgoletno obstoječo prakso izvajanja individualne specialno pedagoške obravnave, ki smo jo, npr. poznali v ljubljanskih vrtcih. Tak model postavlja vrtec v situacijo, da re - definira strokovne vloge ključnih nosilcev dela z OPP v vrtcu. Zlasti vzgojiteljice in poleg njih pomočnice rednih oddelkov vrtca so s tem postavljene v drugačno, in za večino  vsaj na začetku, tudi izredno zahtevno strokovno vlogo. Otrok s posebnimi potrebami preživi večino aktivnega časa v vrtcu skupaj z ostalimi otroki oddelka ter ob vzpodbudah in klimi, ki jih, bolj ali manj ustrezno, posebej zanj vsakodnevno kreirata strokovni delavki. Kadar so pri pripravi IP osmišljene ter nato tudi izvajane ustrezne prilagoditve rednega programa (časovne, prostorske, načina dela z otrokom), se učinek le - teh kaže v optimalni vključenosti otroka v večini dejavnosti v skupini (načelo inkluzije). Tako se otroku omogoča tudi razvijanja realnega zaznavanja lastnega občutka uspešnosti in ustreznosti. Ko je govora o tem, kako načrtovati delo z/za OPP v večinskih oddelkih vrtca, prihajajo v ospredje različna prepričanja in različni strokovnimi pogledi o primernosti ali neprimernosti vključiti takega otroka v redni oddelek vrtca oz. v razvojni.

Pri tradicionalnem gledanju na delo v vrtcu še danes, deset let od sprejetja nacionalnega programa za vrtce, Kurikuluma za vrtce, nekateri ločijo le dva načina dela z otroki – ali dela vzgojiteljica skupinsko (frontalno) s celo skupino otrok ali pa se ukvarja individualno s posameznim otrokom. O raznolikih drugih oblikah, ki jih navaja Kurikulum za vrtce, se govori malo ali skoraj nič. Ko se, izhajajoč iz takega razumevanja, razmišlja o potrebah otroka s posebnimi potrebami, se poenostavljeno in prehitro zaključi, da je potrebno takemu otroku čim hitreje priskrbeti le individualno specialno pedagoško obravnavo, in nič drugega. Od tu tudi ni daleč zaključek, da je le individualni specialno pedagoški pristop dela z OPP, v obliki »obravnav«, tudi edini ustrezni in daje želene učinke oz. zboljšave. Nudenje individualne specialno pedagoške obravnave otroku v vrtcu v obliki posamičnih obravnav je analogija medicinskemu modelu ambulantnega nudenja pomoči. Poenostavljano prenašanja takega modela v pedagoški prostor ni le nestrokovno, pač pa tudi strokovno vprašljivo, glede na učinkovitost ter dosežene rezultate pri otroku. Navajam pogost primer iz dolgoletne vrtčevske prakse: ko je /bil/ otrok v skupini prepoznan kot drugačen, kot tak, ki odstopa od pričakovanega razvojnega povprečja, se zanj takoj predlagala dodatna individualna strokovna pomoč. Tako pomoč je (in jo pogosto še danes) v obliki individualnih obravnav izvajal največkrat mobilni specialni pedagog - defektolog, ne glede na naravo oz. raznolikost otrokovih posebnih potreb. Ob vključitvi novega strokovnjaka se pozornost, tako vzgojiteljice kot staršev, in tudi odgovornost za otrokov razvoj, učenje in napredek preusmeri na gostujočega izvajalca DSP. Čeprav le-ta prihaja k otroku / oz. po otroka in ga odpelje iz skupine, za največ tri šolske ure tedensko, ko mu nudi individualno obravnavo. O pomenu tisoč in več ur, ki jih otrok še vedno preživi v vrtčski skupini pa se skoraj ne govori več. Taka oblika nudenja individualne specialne pomoči ostaja še danes najbolj prevladujoča in prepoznana oblika dodatnstrokovne pomoči otrokom v rednih oddelkih vrtca. Vse ostalo in nujno procesno delo za OPP še pred začetkom izvajanja DSP, ki ga najpogosteje opravi svetovalna služba vrtca ter vzgojitečljice v sodelovanju z otrokovimi starši, da bi lahko umestili različne zakonsko določene prilagoditve rednega programa oddelka, so še prepogosto razumljene kot manj pomembne ali kar nepomemben za razvoj otroka. Zato ne preseneča, da mnoge vzgojiteljice ohranjajo (napačna) prepričanja, da je edini ključ do uspešnega dela z OPP le v individualnem delu s posameznim otrokom. Ves preostali čas, ki ga otrok preživlja v vrtcu, pa nepomembne in zanemarljiv. Tako razmišljajo tudi mnogi ravnatelji vrtcev.Tudi mnogi starši OPP živijo s prepričanjem, da je (in bo v prihodnje v šoli) edini garant otrokovega uspeha nudene individualnih ur posebne strokovne pomoči. Večino komunikacij s starši se prerado preusmeri od vzgojiteljičinih opažanj o otroku ter vsakodnevnih prilagoditev rednega programa, na vsebine in ciljem DSP ter mobilno specialno pomoč. S tem je onemogočeno tudi objektivno spremljanje transfernega učinka individualne DSP na vsakodnevno funkcioniranje otroka v “realnih življenjskih situacijah”, kar vrtčevska skupina gotovo je. K tej sliki vzgojno izobraževalnega procesa v vrtcu se doda še naslednje izrazoslovje: »skupina je za otroka prezahtevna in prehitra, ne zmore takšnih naporov kot ostali otroci, pri skupinsko vodeni dejavnosti ostane le kratek čas, ne more slediti frontalnemu delu in skupinskim zaposlitvam zaradi šibke in odkrenljive pozornosti..." Takih stereotipnih prepričanj in predstav o vrtcu je v slovenskem prostoru še zmeraj veliko. Zlasti se vztrajno ponavljajo pri nekaterih strokovnjakih, ki v zunanjih ustanovah ambulantno obravnavajo OPP, pa tudi med tistimi izvajalci dodatne strokovne pomoči, ki vztrajajo pri »ambulantnem« načinu dela z OPP kot edinem »strokovnem«.

Spremljanje realnega življenja pa pokaže, da je velika večina otrok s posebnimi razvojnimi in izobraževalnimi potrebami najprej vključena v vrtec oz. vrstniško skupinoin, šele čez čas pa steče zanje postopek usmerjanja. Za večino otrok, vključenih v redne oddelke vrtca, ki so kasneje prepoznani in usmerjani kot OPP, so ravno njihove vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic, ob podpori svetovalne službe vrtca, tisto prvo in občutljivo "sito", ko začno opažati določene posebnosti v otrokovem funkcioniranju oz. razvoju, nikakor pa ne medicinske službe, kot se pogosto javno predstavlja. Ker je vzgojiteljica jpo zakonu o vrtcih nosilka vzgojnega programa v oddelku, ostaja tudi nosilka programa s prilagoditvami OPP, ko je enkrat usmerjen z odločbo. Vloga vzgojiteljice je, in je bila, izredno pomembna za ustrezno delo z OPP v rednem oddelku, skozi njene različne naloge in odgovornosti, ki jih ima v vsakodnevnem življenju teh otrok v vrtcu, ter skozi vse faze timskega razvojno procesnega dela z OPP. V našem vrtcu Najdihojca poskušamo slediti smernicam Centra za usmerjanje ZRSŠ, ko govorijo o štirih korakih nudenja pomoči otroku. Najprej se iščejo notranje strokovne podpore otroku in šele v zadnjem, četrtem koraku se vključi in začne z individualno specialno pedagoško pomočjo. Vloga vzgojiteljice se začne že v fazi prepoznavanja in identifikacije OPP, ko otrok že obiskuje njeno vrtčevsko skupino, par še nima odločbe o usmeritvi oz. se proces usmerjenja zanj sploh še ni začel. Njena vloga ostaja pomembna skozi vse obdobje, kar je otrok vključen v vrtcu skozi različne strokovne naloge:

  • opazovanje otroka, spremljanje in dokumentiranje njegovega razvoja, napredka, razvojnih težav oz. primanjkljajev;
  • izmenjava strokovnih opažanj o otroku s svetovalno delavko (SD) vrtca in /oz. s starši;
  • načrtovanje, izvajanje in evalvacija prvih »prilagoditev« rednega programa oddelka glede na opažene razvojne in izobraževalne posebnosti otroka;
  • sodelovanje s svetovalno službo vrtca pri pripravi prvega Poročila o otroku, ki je del zahtevane strokovne dokumentacije o otroku v postopku usmerjanja na ZRSŠ;
  • vfazi priprave, izvajanja in vrednotenja prilagojenega izvajanja rednega programa vrtca za otroka, ko je glede na odločbo ZRSŠ, usmerjan v »program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo«, ki se izvaja v njenem rednem oddelku vrtca;
  • ravnatelj po odločbi o usmeritvi otroka imenuje člane strokovne skupine za pripravo, spremljanje izvajanja in evalvacijo individualiziranega programa (IP), kjer sta vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice obe članici te skupine, poleg svetovalne delavke (SD) tervzgojiteljice za izvajanje dodatne strokovne pomoči (po domače mobilna specialna pedagoginja);
  • vzgojiteljica in njena pomočnica sta odgovorni nosilki načrtovanja in izvajanja vsakodnevnih »prilagoditev rednega programa« v njuni skupini. Za razumevanje OPP in načrtovanja dela s njim je nuno, da se seznanita in da upoštevata Navodili h kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, kjer je v uvodu tudi opredeljena vloga odraslih pri delu z OPP;
  • spremljanje otrokovega razvoja in učenja ob načrtovanih /izvajanih prilagoditvah (časovne, prostorske, prilagoditve VIZ dela, metod in načinov) ter fleksibilnost pri uvajanju dopolnitev, sprememb…je prav tako naloga vzgojiteljice;
  • spremljanje načrtovanja in izvajanja DSP (mobilne specialne pedagoginje), zlasti pa preverjanje transfera le-tega v vsakodnevno otrokovo funkcioniranje v oddelku (Ali ima kakšen učinek? Ali se pri otroku kaj izboljšuje?);
  • sodelovanje pri redni polletni evalvaciji izdelanega IP oz. realizaciji ciljev IP ob koncu vsakega šolskega leta, skupaj z ostalimi člani strokovne skupine;
  • sodelovanje pri pripravi vmesnih oz. evalvacijskih poročil o otroku, ob preverjanju ustreznosti usmeritve za OPP;
  • sodelovanje na razširjenih timskih sestankih v zunanjih ustanovah (npr. CDZ ZD, Razvojna ambulanta).

Vloga strokovnih delavk rednega oddelka, kjer se izvajajo prilagoditve programa za OPP, ni  v nobeni fazi dela z OPP manj pomembna ali manj strokovno zahtevna, kot je delo drugih strokovnih delavcev, ki vstopajo v proces dela z/za otroka. Pomembna je vsaj toliko kot je pomembno delo izvajalko dodatne specialno pedagoške pomoči. Takšna vloga vzgojiteljic (in  podobna je najbrž tudi vloga učiteljev v šolah) nenazadnje izhaja iz obstoječih veljavnih zakonskih osnov in strokovnih smernic. Svetovalna delavka se v vlogi koordinatorke strokovnih skupin vključujem v različna dogajanja okrog OPP že vrsto let. Tudi naloge svetovalne službe vrtca ureja več zakonskih in podzakonskih aktov: Naloge so opredeljene v Zakonu o vrtcih, ZFVI, Zakonu o varovanju osebnih podatkov. Vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice vsekakor potrebujeta bolj sistematično pridobivanje potrebnih dodatnih strokovnih znanja za delo z OPP, ki se vključuje v njun oddelek. V našem vrtcu je utečena praksa, da v mnogih primerih s pridobivanjem potrebnih znanj o OPP začneta celo prej, kot pride otrok v njuno skupino. Že nekaj let sistematično vzpodbujamo vključevanje vseh strokovnih delavk v ponujena zunanja izobraževanja in usposabljanja za delo z OPP. Nato pa sledijo še druge oblike aktivnega in refleksivnega dela »razmišljajočih praktikov«. Izbrane tematike o delu z OPP so posebej obdelane na srečanjih strokovnih aktivov znotraj vrtca. Strokovne delavke vzpodbujamo k študiju izbrane dodatne strokovne literature, njihovo sodelovanju s svetovalno službo vrtca je intenzivnejše, prav tako z izvajalko DSP, več je tudi sodelovanja s starši teh otrok ter z zunanjimi strokovnimi ustanovami. Pri pripravi IP za otroka v rednem oddelku je pri načrtovanju prilagoditev rednega predšolskega programa izredno pomembno, da se kot »idealno obliko« dela z OPP ne poudarja le specialno pedagoško delo po modelu, ki ji ga največkrat uporablja specialna pedagoginja pri svojem individualne delu z otrokom izven oddelka, temveč več skupaj razmišljamo o drugačnih (možnih)  oblikah prilagoditev za otroka v oddelku. V oddelku, kjer je 17 ali več otrok, bi vzgojiteljica težko (ali pa sploh ne zmore!) načrtovala bistveno več časa za svoje individualno delo s takim otrokom, kot ga je že do sedaj. Zato kakšnih takih pričakovanj (staršev, pogosto pa tudi zunanjih strokovnjakov) enostavno ne more uresničiti. zato je tako pomembno skupaj »prevetriti« otrokove dejanske posebnosti, v smislu različne oviranosti, razvojnih in učnih primanjkljajev, njegovih zmožnosti oz. posebnosti vstopanja in vzdrževanja interakcij z drugimi (odraslimi in ostalimi otroki), prepoznati otrokova močna področja, ter le na tej osnovi oblikovati načrt raznolikih prilagoditev na nivoju oddelka, kjer je otrok. Vzgojiteljice vrtca, ki razumejo in načrtujejo ter izpeljujejo svoje delo v oddelku po nacionalnem programu za predšolske otroke, poznajo in upoštevajo različne pristope za ustvarjanje različnih učnih okolji, Skupinsko vodenje otrok je le eno od mnogih, med katerimi je pomembno tudi individualno delo odraslega z otrokom. Vzgojiteljice svojem delu sledijo zlasti:

  • razvojno procesni naravnanosti načrtovanega ter izvedbenega kurikula ter odmiku od ciljno normativnega razmišljanju, ko se govori o otrocih;
  • poznavanju pomembnost različnih učnih okolji za otrokovo izkustveno učenje, z odmikom od “šolskega” poučevalnega modela vzgojiteljevih praks (usmerjenih zaposlitev) k iskanju ter ponujanju različnih učnih situacij;
  • svojim različnim vlogam odraslega pri modeliranju in vzpodbujanju socialnih interakcij med otroki v skupini;
  • upoštevanju pomembnosti različnih socialnih interakcij za optimalno učenje predšolskega otroka (otrok – vrstniki – odrasli), in interakcija z odraslim (npr. v individualnem specialno pedagoškem delu) je le ena od primernih oblik učenja otroka s posebnimi potrebami;
  • pomembnosti vsakodnevne spontane in simbolne igre otrok za različne procese učenja in podpore razvoju;
  • spoznanjem, da je vsak otrok že od rojstva kompetenten za učenje, ki je različno -  zato ga v vrtcu ni potrebno pripravljati za kasnejše zahtevnejše učenje oz. šolo;
  • spoznanjem, da poteka optimalno učenje le v območju bližnjega razvoja otroka (OBR - Vigotski) in temu primerneučne situacije in učni izzivi za vse otroke, tudi OPP;
  • poznavanju prevladujočih razvojnih oblik učenja predšolskega otroka kot ključnih, tj. klasično in instrumentalno pogojevanje, učenje s poskusi in napakami, učenje z opazovanjem in posnemanjem (odloženo, po modelu), učenje s podporo v socialnih interakcijah …In v vsem tem učenju je otrok sam tudi aktiven!:
  • pomenu učenja v različnih socialnih interakcijah med otroki samimi, kar je še zlasti pomembno za razvoj govora in komunikacijskih spretnosti otrok;
  • spoznanjem, da lahko učenje ustreznih socialnih veščin in razvijanje socialnih kompetenc poteka samo v aktivnih interakcijah z drugimi, ne pa preko poučevanja odraslega o teh veščinah, za kar so izredno pomembni (normalni) vrstniki (izjema so le nekateri otroci, npr. z motnjo avtističnega spektra);
  • spoznanjem, da lahko poteka učenje prosocialnega vedenja večinskih otrok najbolj spontano v inkluzivni socialni sredini, kjer se v vsakodnevnem življenju in bivanju z otroci s posebnimi potrebami naučijo, kako sprejemati in razumeti različnost in drugačnost;

V načrtovani in izvedbeni kurikul programa rednih oddelkov ter s prilagoditvami le-tega lahko postopoma širimo in spreminjamo dokaj prevladujoča in strokovno ozka razmišljanja o OPP, ko na nivoju vrtca vpeljujemo še druge spremembe in naloge:

  • pri pripravi IP so najprej osmislimo ključne načrtovane oz. izvedbene prilagoditve dnevnega programa, k temu pa se načrtuje program izvajanja individualne DSP;
  • upoštevamo pomembnost “spontane igre otrok” ter različnih učnih okolij in vodenih aktivnosti, kjer se lahko OPP samoiniciativno (brez posebne dodatne podpore odraslih) aktivno tudi vključujejo in nekaj participirajo;
  • uvajanje kontinuiranega vrednotenja, kakšen je praktičen in konkreten prenos (transfer) individualnega dela oz. učenja OPP, ki poteka v času izvajanja DSP,  v različne učne in socialne situacije v vsakodnevnem življenju oroka v skupini. Prepoznavanje tega transfera je domena strokovnih delavk oddelka, ne pa toliko (kot je bilo včasih!) same izvajalke DSP;
  • več poudarka dejemo poznavanju, opazovanju in vzpodbujanju različnih socialniheščin in  kompetenc otrok s posebnimi potrebami, ne samo kognitivnih, miselnih znanj in sposobnosti;
  • koristi uvajanje sprejetega protokola od sprejema otroka v vrtec, preko sodelovanja s starši in zunanjimi ustanovami ter načrtovanja dela z/za OPP v IP;
  • dobra praksa so predstavitve posameznih OPP in njihovih posebnosti vsem ostalim strokovnim delavcem vrtca na strokovnih aktivih v začetku šolskega leta, saj se tekom dneva z OPP srečujejo in skrbijo različni delavci vrtca (npr. v času dežurstva zjutraj in popoldne, v času bolniških odsotnosti matične vzgojitečljice...);
  • sistematično procesno in razvojno delosvetovalne službe vrtca pred vključitvijo OPP v vrtec razumemo kot pomemben del zgodnje intervencije, še posebej za vse tiste razvojno rizične otroke, za katere zdravstvena stroka ne more ponuditi ustrezne zgodnje obravnave, ker pri njih do vstopa v vrtec sploh še niso bili vodeni, ali kadar gre pri OPP tudi za psihosocialne in okoljske prikrajšanosti (npr. otroci migrantov);
  • kontinuirano timsko sodelovanje s starši OPP (strokovna skupina, ne samo specialna pedagoginja);
  • vrtec postaja enakovredni partner v komunikaciji z zunanjimi strokovnimi ustanovami, kjer so vodeni OPP (npr. zdravstveni timi);

Večina starševotrok s posebnimi potrebami si želi slišati, da bo imel njihov otrok, ko bo vključen v vrtec, ne glede na vse medicinske in druge diagnostike, priložnosti za skupno življenje in učenje s svojimi vrstniki, ki so v očeh drugih največkrat prepoznani kot “bolj normalni” kot pa njihov otrok. Tudi večina staršev drugih otrok je naklonjenih inkluzivni praksi in so včasih tudi sami aktivni pri iskanju različnih priložnosti za socialno vključenost teh otrok ter odpravljanje različnih ovir za to.

Za zaključek: Razvijanje inkluzivne vrčevske prakse dela z otroki s posebnimi potrebami pomeni predvsem preseganje različnih ovir, spreminjanje tradicionalnih stališč in prepričanj, kaj je dobro in kaj ne za te otroke, ozaveščanje implicitnih teorij vzgoje pri odraslih, o čemer je govora v prikritem kurikulumu. Z vsem tem prehajamo od prakse (razumevanja) integracije k inkluziji ter opolnomočenju otrok s posebnimi potrebami. Spreminja in razširja se tudi krog tistih delavcev v vrtcu, ki so /ali pa niso/ odgovorni za otroke s posebnimi potrebami, in ki imajo zato tudi svoje “zasluge” za opazen napredek in uspeh teh otrok, za razvijanje njihovih socialnih kompetenc in samostojnosti.. V takem vrtcu je tudi hišnik, ki poskrbi za ustrezne prostorske prilagoditve za OPP (npr. ustrezno višina stola in mize v igralnici ali klančnino pred vhodnimi vrati vrtca za invalidski voziček za gibalno oviranega otroka) izredno pomemben za kvaliteto inkluzivnega dela.

Uporabljeni viri:

  • Zakon o vrtcih (1996, uradno prečiščeno besedilo Ur. list RS, št. 100/05)
  • Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2000)
  • Navodila h kurikulu za vrtce v programih š prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za otroke š posebnimi potrebami (sprejeto na 57. seji SSSI, 17.4.2003)
  • Kurikulum za vrtce, 1999, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport
  • Ljubica Marjanovič Umek: Otrok v vrtcu, priročnik h kurikulu za vrtce, založba Obzorja, 2001
  • Interno gradivo ZRSŠ: mag. Janja Cotič Pajntar, Natalija Volk Ornik: Izobraževanje otrok s posebnimi potrebami;
  • N.Lebarič, D.K. Grum, J.Kolenc: Socialna integracija otrok s posebnimi potrebami, Didakta, 2006
  • Priročnik Indeks za inkluzijo, izdavač CSIE – Centar za izučavanje inkluzivnog obrazovanja, Podrška inkluziji, izazov isključivanju, 2.dopunjeno izdanje, BIH, septembar 2002
  • Ljubica Marjanovič Umek, Urška Fekonja Peklaj: Sodoben vrtec: moţnosti za otrokov razvoj in zgodnje učenje, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2008
  • Sonja Sentočnik, Urška Stritar. Otrokov porfolio v vrtcu, ZRSŠ, 2007
  • Maja Zupančič, Tina Kavčič: Otroci od vrtca do šole: razvoj osebnosti in socialnega vedenja ter učna uspešnost prvošolčkov, Filozofska fakulteta v Ljubljani, 2007
  • Jesper Juul: Obitelj s kronično bolesnom djecom, Naklada Peklago, Zagreb, 2004