Božena Stritih, univ.dipl.psih., svetovalna delavka, vrtec Najdihojca Ljubljana

PREHAJANJE MED PROGRAMI VRTCA

(Članek je bil objavljen v reviji Vzgoja in izobraževanje, letnik XL, štev. 5-6, 2009)

V zadnjih letih, še zlasti pa od sprejetja Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, je veliko govora o ustreznosti ali neustreznosti usmeritev, pa o programih ki da so bolj ali manj primerni za določene otroke s posebnimi potrebami. Govorimo o integraciji, pa o inkluziji in o opolnomočenju na eni strani, nemalokrat pa se prikaže določene specialne in specialistične obravnave otrok kot nekaj, kar je temu nasprotnega. Evropska priporočila pri obravnavanju oseb s posebnimi izobraževalnimi potrebami, ki temeljijo na različnih pravnih in strokovnih podlagah, postavljajo v ospredje inkluzivno izobraževanje kot temeljno. Tudi v slovenskem prostoru raste podpora konsenzu, da imajo vsi otroci in mladostniki pravico do skupnega izobraževanja v skupnosti, v kateri živijo, ne glede na njihova izhodišča, znanje in spretnosti ali nesposobnosti. Inkluzivno izobraževanje združuje na skupnosti temelječo rehabilitacijo in zagotavljanje izobraţevanja otrok s  posebnimi potrebami znotraj izobraževanja za vse. (Cotič, interno gradivo ZRSŠ).

IN KJE SO SLOVENSKI VRTCI?

Ali vrtec, kjer so poleg rednih oddelkov organizirani tudi razvojni oddelki (RO), s ponujanjem različnih predšolskih programov, res omogoča vsem otrokom življenje in učenje po sodobnih načelih, med katerimi je visoko vrednoteno načelo socialne inkluzije? V prispevku bom predstavila nekaj spoznanj ter uvedenih sprememb – izboljšav na področju socialne inkluzije, ki so rezultat procesnega dela v inovacijskem projektu z naslovom »Prehajanje med prilagojenim in rednim predšolskim programom«, kot ga razvijamo v vrtcu Najdihojca Ljubljana v okviru inovativne edukacije ZRSŠ zadnji dve leti.

ZAKAJ »PREHAJANJE MED PROGRAMI VRTCA«, NE VEČ LE »DRUŽENJE«?

Vrtec, o katerem bo govora, spada med večje vrtce v Ljubljani. V eni od treh samostojnih enot vrtca sta tudi dva razvojna oddelka RO, kjer se izvaja prilagojeni predšolski program. Razvojni oddelki za predšolske otroke imajo v različnih vrtcih v Ljubljani že lepo tradicijo, v našem so na podoben način organizirani že 30 let. Do pred letom nazaj smo imeli še tri razvojne oddelke, kjer je bilo do 18 otrok, trenutno pa je vključenih 12 otrok v RO.. V RO našega vrtca se vsa ta leta vključuje otroke z zmerno in težjo motnjo v duševnem razvoju, s težjo ali težko motnjo v gibalnem razvoju in tudi druge, pri katerih so poleg omenjenih motenj opazne še druge dodatne, npr. govorno jezikovna, dolgotrajna bolezen (npr. epilepsija). Nosilke vzgojno izobraževalnega dela v RO so vzgojiteljica – specialna pedagoginja, pomočnica vzgojiteljice ter fizioterapevtka. V inovacijskem projektu, ki smo ga naslovili »Prehajanje med programi vrtca«, smo se po metodi akcijskega raziskovanja lotili izboljševanje obstoječe prakse »druženja RO z rednimi oddelki vrtca« tako, da bi svojo prakso bolj približali načelu inkluzije oz. socialne vključenosti. Načrtovanje » prehajanja« zahteva poznavanje dveh kurikulov, tj. Kurikuluma za vrtce, ki se izvaja v večinskih rednih oddelkih in Kurikuluma v prilagojenem predšolskem programu, ki se izvaja v RO.

INKLUZIVNA ŠOLA / VRTEC

Osnovni princip inkluzivne šole/ vrtca je, da se vsi otroci učijo skupaj, ne glede na težave in razlike, ki jih lahko imajo. Inkluzina šola oz. vrtec mora prepoznati različne potrebe svojih učencev/otrok, nato pa nanje odgovori tako, da prilagaja različne učne stile in obseg učenja ter tako zagotavlja vsem kakovostno izobraževanje z ustreznim kurikulum, organizacijsko razporeditvijo, učnimi strategijami, uporabljenimi viri in sodelovanje z njihovimi skupnostmi (npr. družino). Inkluzivna šola/vrtec naj bi zagotavljala kontinuum pomoči in služb, ki ustreza kontinuumu posebnih potreb posameznega otroka/ učenca v vsakem vrtcu /šoli (Cotič, interno gradivo ZRSŠ) Če želimo v vrtcu razvijati inkluzivno kulturo, smo osredotočeni:

  • na ugotavljanje tega, kar otrok dejansko (ţe) zmore, ne pa več toliko (ali samo oz. predvsem), česar (vsega) otrok ne zmore (zato, ker ima določeno motnjo, primanjkljaj, bolezen, diagnozo…);
  • v iskanje najprimernejšega progama VIZ, v katerem bo otrok uspešen, kjer se bo maksimalno razvijal, kljub svojim (trenutnim primanjkljajem ali stanju), ne pa v ugotavljanje ovir, motenj in primanjkljajev v/pri otroku.

Da bi se taki konceptualni premiki »zgodili« v glavah vseh vključenih, ki so nosilci VIZ za otroke s posebnimi potrebami, si je potrebno začeti postavljati kritična, vendar pozitivno naravnana vprašanja: Kje vse obstajajo raznotere zunanje (v okolju) in notranje (človeške) ovire, ki preprečujejo temu otroku /ali tej skupini otrok, ustrezno vključenost in ustrezna učna okolja, ne glede na njegove trenutne razvojne zmožnosti? Če razmišljamo o otrocih s posebnimi potrebami iz razvojnega oddelka v okviru življenja vrtca, se pri iskanju zamisli in postavljanju ciljev pri delu z njimi sprašujemo: KAJ, KDAJ in KAKO bi lahko nekaj počeli otroci iz RO skupaj z drugimi vrtčevskimi otroki? Ta ključna vprašanja in odgovori nanje postanejo alternativa pojmu »drugačne oz. posebne potrebe otroka«. Namesto tradicionalnega razmišljanja, česa vsega določeni OPP ne zmore, ne razume, ne dosega, ker je hendikepiran zaradi svoje motnje, primanjkljaja, nezmožnosti (kar ni redkost tudi še danes!), se kritično, vendar pozitivno naravnano vprašamo: Kje vse obstajajo raznotere zunanje in notranje ovire, ki preprečujejo temu otroku /ali tej skupini otrok/ ustrezno vključenost in učenje glede na njegove razvojne zmoţnosti? Ideja, da se teţave oz. primanjkljaje nekaterih otrok pri vzgojnem delu lahko reši s tem, da se jih samo identificira kot »posebne potrebe«, postane ob načelu »inkluzivne kulture« hitro vprašljiva. V inkluzivni kulturi se bistveno več, kot s tradicionalnim medicinskim modelom obravnave OPP, ukvarjamo z vprašanjem: Kaj in kje so prepoznane ovire za pridobivanje znanj ter vključenosti posameznega otroka? V vsakodnevni praksi vrtca pomeni, da ne govorimo več samo, kaj so notranje ovire otroka (npr. nižje intelektualne sposobnosti, govorne in jezikovne motnje, gibalna oviranost), ampak k temu znova in znova dodajamo (samoizpraševanje), kaj je mogoče znotraj vsakodnevnevnega načrtovanja različnih aktivnosti v okviru posameznih področji dejavnosti v vrtcu izpeljati drugače, kaj spremeniti, dodati ali odvzeti, da bo posameznemu otroku omogočeno različno intelektualno in socialno učno okolje za različne razvojne naloge.

KRITIČNI POGLED NA SKUPNO DRUŢENJE IN INTEGRACIJO

Vrtci, ki imajo tudi razvojne oddelke, poznajo najrazličnejše oblike skupnega preţivljanja časa otrok. Preden smo se v našem vrtcu lotili uvajanja sprememb na področju skupnega druženja otrok iz razvojnih oddelkov z otroki iz ostalimih oddelkov, smo si kot »razmišljajoči praktiki« za samorefleksijo in samoevalvacijo zastavili vprašanja v zvezi z obstoječo dosedanjo »dobro prakso«: Kaj vse se je v vrtcu ţe izvajajo ali se izvaja, načrtuje, in to imenujemo druţenje otrok iz RO z ostalimi? Katerim vsem aktivnostim smo do nedavnega rekli integracija OPP iz RO z ostalimi otroki v vrtcu? S temi vprašanji smo se kritično dotaknili tudi dosedanjih strokovnih izhodišč in temeljih konceptov dela z OPP, ki se je izvajala znotraj vrtca. Tako zastavljena vprašanja vedno znova izzovejo tudi neodobravanje posameznikov v smislu – zakaj pa je o tem sploh še potrebno razmišljati ali celo podvomiti o ustreznosti, učinkovitosti ali celo smiselnosti? V evalvacijo dosedanje prakse druţenja otrok iz razvojnih oddelkov z otroki iz rednih oddelkov, so bile poleg strokovnih delavk, ki so nosilke vzgojnega programa v RO, prvič aktivno povabljene tudi ostale strokovne delavke (vzgojiteljice in pomočnice) rednih – večinskih oddelkov vrtca. In kaj je pokazal pregled dosedanje prakse druženja otrok iz RO z ostalimi otroki v vrtcu?

  • dosedanje načrtovanje prehajanja med RO in rednimi oddelki (integracija) je bila predvsem domena vzgojiteljic (specialnih pedagoginj) iz RO in skoraj nič vzgojiteljic iz drugih (rednih oz. večinskih) oddelkov. Občasna druženja oz. prisotnost otrok iz RO pri ogledu predstav, nastopov, je bilo zapisano le v posameznih LDN razvojnih oddelkov, ne pa v LDN ostalih oddelkov;
  • vzgojiteljice in pomočnice rednih oddelkov so slabo poznale »posebne potrebe« otrok iz RO, kar je (bila) tudi ena od ovir, da bi tem otrokom dejansko omogočale preţivljati določen čas z otroki večinskih oddelkov;
  • kadar so se izvajale določene aktivnosti v smislu »integracije«, vzgojiteljice rednih oddelkov pri načrtovanju teh dejavnosti največkrat niso posebej upoštevale posebne potrebe otrok iz RO ali pa je bilo to bolj slučajno otroke iz RO se je za čas »integracije« predvsem »prilagajalo« dejavnostim v rednih oddelkih, za kar so se čutile posebej odgovorne vzgojiteljice – specialne pedagoginje iz RO.
  • v času integracije so imele vzgojiteljice OPP iz RO pogosto zelo aktivno vlogo odraslega v skrbi za vključevanje svojih otrok v ponujene dejavnosti rednega oddelka, kar so vzgojiteljice večinskih oddelkov pogosto ocenjevale kot neustrezno vlogo, zlasti v smislu učenja/pridobivanja socialnih kompetenc teh otrok.
  • tako globalni kot operativni cilji integracije so bili določeni zelo splošno ali pa sploh niso bili zapisani, ne za OPP iz RO kot ne za otroke iz rednih oddelkov.
  • najpogosteje je bila količina skupno preživelega časa OPP iz RO z večinskimi otroki že avtomatično razumljena tudi kvalitete oz. ustreznost glede na potrebe otrok.

 

Iz evalvacije sledijo nova izhodišča za delo:

  • za ustrezno izvajanje »prehajanja« je potreben je timski pristop v vseh fazah VIZ dela z otroki in s skupinami. Timsko delo vzgojiteljice- specialne pedagoginje z vzgojiteljico/vzgojiteljicami rednih oddelkov je pomembno pri prepoznavanju posebnih potreb OPP iz RO ter osmišljanju ustreznih ciljev zanje za čas, ko so otroci skupaj, načrtovanje in izvajanje ustreznih skupnih oz. posamičnih aktivnosti po področjih dejavnosti ter za skupno evalvacijovseh faz VIZ dela.
  • da bi bile strokovne delavke večinskih oddelkov lahko bolj aktivne pri načrtovanju in izvajanju prehajanje, potrebujejo določeno vedenje (informacije) o posebnih potrebah OPP iz RO.

Ključno izhodišče za vse aktivnosti, ki se dotikajo življenja OPP v vrtcu postaja: Bolj kot količina skupaj preživetega časa otrok iz RO z večinskimi otroki (Ne KOLIKO) je pomembna osmišljenost skupnih aktivnosti (NAMEN) oz. kvaliteta socialnih interakcij, ki se omogoča v njih, glede na realne potrebe in zmožnosti otrok (KAKO in KAJ?).

PREDŠOLSKA PEDAGOŠKA PRAKSA NAJ IZHAJA IZ SODOBNIH SPOZNAJ O UČENJU MLAJŠIH OTROK

Pri uvajanju sprememb v smislu izboljšav obstoječe dobre prakse skupnega časa OPP iz RO z drugimi otroki oz. vrstniki smo poleg razmišljanj, kako bi v praksi dejansko ţivela »načela inkluzije«, vnašali tudi sodobna spoznanja o učenju mlajših otrok. Ne glede na to, da je Kurikulum za vrtce oblikovan na teh spoznanjih, so v tradicionalnem poudarjanju pomembnosti individualnega specialno pedagoškega dela z OPP, še vedno prepogosto pozabljena, tudi, ko se pripravljajo individualizirani programi zanje. Sodobna spoznanja o učenju mlajših otrok govorijo, da:

  • je vsak otrok že od rojstva kompetenten za različna učenja in ga zato ni potrebno pripravljati za neko kasnejše učenje. Tudi OPP se lahko učijo v različnih učnih okoljih, ne le v kontekstu individualne specialno pedagoške obravnave
  • učenje socialnih veščin in razvijanje socialnih kompetenc poteka le v aktivnih interakcijah z drugimi, ne pa z »verbalnim poučevanjem otroka s strani odraslega« o tem, kako naj se obnaša otrok, ko je z drugimi otroki. OPP v RO zaradi majhnega števila otrok pogosto nima ustreznih priložnosti za različne socialne izmenjave z drugimi otroki. Tako njihove pogosto šibke socialne kompetence niso vedno odraz le njihovih znižanih kognitivnih kapacitet ampak pomanjkanja ustreznih učnih okolij (Vir Zupančič….)
  • uporabljajo otroci v prosti simbolni igri z drugimi otroki, v primerjavi s strani odraslega vodeni in rutinski dejavnosti, tako z vidika strukture kot govornih poloţajev višje ravni govora
  • poteka optimalno učenje v območju bližnjega razvoja (OBR, Vigotski)

UVAJANJE NOVOSTI:

  • načrtovanje skupnega časa (prehajanja) za OPP iz RO poteka timsko med vzgojiteljico iz RO – specialno pedagoginjo ter vzgojiteljico rednega večinskega oddelka (enega oz. največ dveh)
  • v začetku šolskega leta se glede na strukturo RO (starost otrok, njihove razvojne zmoţnosti..) izbere ustrezen večinski oddelek za prehajanje (tudi več kriterije, npr. starost oz. število otrok v tem oddelku, lokacija oddelka v hiši, pripravljenost posameznih strokovnih delavka za skupno timsko delo…)
  • predstavitev OPP iz RO vsem strokovnim delavcem vrtca na skupnem aktivu (s tem se odpre »kreativni« proces primernih skupnih dejavnosti, ki bodo ustrezne za te otroke, hkrati pa se s tem olajša tudi delo z otroki iz RO za čas dnevnih deţurstev, nadomeščanj v času bolniške odsotnosti, ko so skupaj z ostalimi otroki…)
  • cilji »prehajanja« med programi se opredelijo bolj natančno s konkretnimi operativnimi cilji na različnih nivojih (za posameznega OPP, za skupino RO, za večinski oddelek..)
  • načrtovane cilje se poskuša čim bolj opredeliti z merljivimi postavkami (Kaj ţelimo doseči z izbrano dejavnostjo in kako bomo to, kar ţelimo doseči, izmerili (opazili). Cilji niso doseţeni ţe s tem, da so zapisani oz. načrtovani.
  • z načrtnim spremljanjem in evalviranjem prehajanja se pokaţe, katere izvedene dejavnosti so bolj primerne in katere manj, za kaj vse je potrebno poskrbeti (npr. ustrezno izbrati igralnico, zmanjšati hrup, odstraniti fizične ovire za gibalno oviranega otroka…). Pokazalo se je, da se večina OPP v »spontano nevodeno igro vrstnikov« brez dodatne spodbude odraslega, skoraj ne vključuje, ampak ostajajo le opazovalci.
  • poskuša se opazovati, kolikšen (če sploh ) je transfer znanj in spretnosti, ki jih OPP pridobiva v individualnem specialno pedagoškem delu z vzgojiteljico v RO, v nove socialne situacije v času druženja z ostalimi otroki
  • jasneje se poskuša opredeliti socialne kompetence otrok in le- te prepoznati oz. načrtno spodbujati v različnih socialnih situacijah, tako OPP kot večinske otroke
  • za vsakega OPP strokovne delavke oblikujejo Portfolio otroka (PF), ki postaja tako orodje za bolj sistematično opazovanje otroka in dokumentiranje njegovega procesa učenja ter za spremljanje in podpiranje njegovega razvoja in napredka. V vrtcu imamo dobre izkušnje z uvajanjem ter uporabo porfolia otroka kot dobro dodelanega orodja za tako zahtevno strokovno delo, kot dokumentiranje otrokovega razvoja je.

Izdelali smo Protokol za sprejem OPP v RO, kjer so opredeljene ključne naloge posameznih strokovnih delavcev vrtca od prvega kontakta starši do imenovanja strokovne skupine za izdelavo in spremljanje izvajanja ter evalvacijo IP .
v timsko delo strokovne skupine za IP se postopoma vključuje tudi vzgojiteljica večinskega oddelka, kjer poteka skupno prehajanje.

ŠE NEKAJ O STARŠIH NAŠIH OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI IZ RAZVOJNIH ODDELKOV

Večina staršev, tako staršev otrok iz razvojnih oddelkov kot staršev »normalnih » otrok, ki so bili ves čas seznanjeni z našim projektom, tako razmišljanje v smislu modela inkluzivne kulture življenja in dela v vrtcu popolnoma podpira. Svetovalna delavka, psihologinja, vodim, glede na naš izdelani protokol sprejema otrok v prilagojeni program, z otrokovimi starši prvi uvodni predstavitveni razgovor. Večina staršev OPP za RO je izrazito naklonjena našemu programu prehajanja in si pravzaprav kar oddahne, ko slišijo, da bo njihov otrok precej časa preţivel izven RO z drugimi otroki in odraslimi v vrtcu. Ob tem vsaj nekoliko tudi sami preusmerijo svojo pozornost in skrb v zvezi z otrokovo bolezensko sliko, motnjo ali deficiti, v smeri »močnih področij otroka« in na možnosti za vključenost, kje vse bo (lahko) otrokovo mesto in nenazadnje tudi njegov doprinos drugim. Starši želijo slišati, da bo njihov otrok, ne glede na vse medicinske in druge diagnostike, imel tudi priložnosti za skupno življenje in učenje z drugimi otroki, s svojimi vrstniki, ki so v očeh drugih največkrat prepoznani kot »bolj normalni kot njihov OPP«. Taka pozitivna naravnanost staršev do »odprtega vrtca« je v nasprotju s sliko, ki mi je bila leta nazaj znova in znova ponujana od zunaj, največkrat s strani strokovnjakov izven vrtca, ki se srečujejo z OPP in njihovimi starši znotraj medicinskih ustanov (npr. MHO ZD), češ da si starši OPP ţelijo čim bolj zaščitniško in zaprto skupino (RO), kamor so pripravljeni vključiti svojega otroka in da ne želijo od vrtca kaj več kot individualne obravnave npr. specialnega pedagoga ali kvečjemu še fizioterapevta. S pristopom, da v vrtcu razvijamo in udejanjamo inkluzivni vzgojno izobraževalni pristop, tako prispevajo k postopnemu spreminjanju »medicinskega« modela dela z OPP v smer realnih moţnosti za razvijanje inkluzivnega vzgojno izobraţevalnega modela, k čemer nas nagovarjajo tudi evropske smernice.

KO SE POJAVI JO DVOMI…

Kadar se pojavi strokovni dvom, ali je smiselno oz. upravičeno toliko razmišljati o »prehajanju« med različnimi programi vrtca, je koristno znova vzeti v roke temeljni nacionalni dokument, ki ureja predšolsko vzgojo pri nas in ga začeti brati pri temeljnih načelih. Med načeli uresničevanja splošnih ciljev Kurikuluma za vrtce oz. Kurikuluma v prilagojenem programu je za razumevanje »prehajanja« med različnimi programi vrtca, eno od ključnih zapisano načelo »inkluzije«, ki govori:

  • o odstranitvi ovir za optimalni razvoj otroka
  • o usmeritvi v razvoj tistih oblik pomoči, ki temeljijo na življenju skupaj z vsemi ljudmi v otrokovem najbližjem okolju
  • o tem, da je otrok s posebnimi potrebami vključen v življenjski poloţaj, ki je običajen za vse otroke, vendar je potrebno zadovoljiti otrokove potrebe na poseben način
  • o tem, da imajo vsi otroci pravico, da se skupaj vzgajajo in izobražujejo z namenom vplivanja na predsodke, vrednote, stališča, voljo, filozofijo na vse sodelujoče, za naklonjeno sprejemanje drugačnosti
  • o tem, da se vseskozi upošteva otrokove razvojne perspektive in tako pripravlja otroka na sprejemanje samega sebe, na razvijanje njegove socialne prilagojenosti okolju in spoprijemanja z njim, preko doţivetij in dejanj
  • o tem, da se otroku omogoči razvijanje lastne identitete z njemu lastnim priznanjem in doživljanjem resnosti v skupini, z možnostjo izbire, samoodločanja in vplivanja v tolikšni meri, kakor je mogoče.

SPREMINJANJE STALIŠČ, PREPRIČANJ, VREDNOT JE DOLGOTRAJEN PROCES

Z inovacijskim projektom ozaveščamo različna stališča in prepričanja, ki jih imamo različni strokovni delavci o otrocih s posebnimi potrebami. Mnogi odrasli, ki so vpeti v delo z OPP, še vedno sporočajo dvom o ustreznosti ter koristnosti omogočanja inkluzije OPP. Praksa uvajanja sprememb presega mnoge ovire (v glavah odraslih) pri spreminjanju tradicionalnih pedagoških stališč in prepričanj ter implicitnih teorij vzgoje (prikriti kurikulum).pri odraslih. Spreminja se tudi tradicionalno zagovarjanje medicinske paradigme in pomoči OPP (s poudarjanjem individualnih specialno pedagoških in drugih obravnav otroka, ki da edine vodijo k uspehu). Vedno bolj je prepoznan razvojno procesni model VIZ, saj so OPP in RO integralni del vrtca kot pedagoške, ne pa medicinske ustanove! Opazno je tudi postopno spreminjanje doktrine dela z OPP od razumevanja integracije k inkluziji in opolnomočenju posameznika. Spreminja oz. razširja se tudi krog odraslih v vrtcu, ki so odgovorni za OPP in za kreiranje različnih učnih okolij ter tistih, ki imajo »zasluge« za opazen napredek in uspeh OPP, za razvijanje njegovih socialnih kompetenc, za njegovo samostojnost pri skrbi zase…

Če so bili za vse to včasih odgovorni le strokovni delavci s specialno pedagoško izobrazbo, postajajo danes tudi ostali strokovni delavci vrtca, torej vzgojiteljice in pomočnice večinskih oddelkov, svetovalna služba, vodstvo vrtca, in, nenazadnje tudi hišnik, ki pravočasno uredi klančnino za gibalno oviranega otroka na vozičku!

(Avtorica članka je kot svetovalna delavka v vrtcu Najdihojca vodja večletnega inovacijskega projekta Prehajanje med programi, razvojnega projekta Uvajanje otrokovega portfolia v vrtc, koordinatorka strokovnih skupin za pripravo, spremljanje izvajanja ter evalvacijo IP za OPP konzulentka ZRSŠ in drugo)

UPORABLJENI VIRI:

  • Zakon o vrtcih (1996, uradno prečiščeno besedilo Ur. list RS, št. 100/05)
  • Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2000)
  • Kurikulum za vrtce, 1999, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport
  • Marjanovič U., L.,: Otrok v vrtcu, priročnik h kurikulu za vrtce, zaloţba Obzorja, 2001
  • Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke, MŠŠ, 2006
  • Interno gradivo: mag. Janja Cotič Pajntar: Izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ZRSŠ
  • Lebarič, Grum, Kolenc: Socialna integracija otrok s posebnimi potrebami, Didakta, 2006
  • Priročnik: Indeks za inkluzijo, izdavač CSIE – Centar za izučavanje inkluzivnog obrazovanja, Podrška inkluziji, izazov isključivanju, drugo dopunjeno izdanje, septembar 2002
  • Marjanovič U., L.,Fekonja P., U.: Sodoben vrtec: možnosti za otrokov razvoj in zgodnje učenje, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2008
  • Sentočnik, S., Stritar, U.: Otrokov porfolio v vrtcu, ZRSŠ, 2007
  • Zupančič, M., Kavčič, T.: Otroci od vrtca do šole: razvoj osebnosti in socialnega vedenja ter učna uspešnost prvošolčkov, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2007