Skip to content

Božena Stritih, univ. dipl. psih., svetovalna delavka, vrtec Najdihojca Ljubljana.

SOCIALNE KOMPETENCE PREDŠOLSKIH OTROK – EDEN OD NAPOVEDNIKOV USPEHA V ŠOLI

(Objavljeno v: Socialni in čustveni razvoj predšolskega otroka, Zbornik IV. Strokovne konference vzgojiteljev v vrtcih 2011, MiB d.o.o., Ljubljana 2011)

Povzetek:

Socialne kompetence predšolskega otroka, ki jih ta uspe razviti do vstopa v OŠ, imajo po longitudinalnih raziskavah, ki so bile narejene tudi v slovenskem prostoru, zanesljivo napovedno vrednost za kasnejšo otrokovo šolsko uspešnost. Pokazalo se je, da celo večjo kot same intelektualne sposobnosti ali dotedanje doseženo akademsko znanje otroka.

Ključne besede: socialne kompetence, socialna prilagojenost, SV-O vprašalnik, temperament in osebnostne značilnosti otrok, dejavniki tveganja in varovalni dejavniki v otrokovem socialnem vedenju in učni uspešnosti

 

Uvod:

Socialne kompetence v najširšem smislu razumemo kot sposobnosti posameznika, kako zmore shajati s seboj in z drugimi. Če dobro shajamo sami s seboj, se v svoji koži večino časa dobro počutimo in zmoremo ustrezno uravnavati tudi svoja čustvena stanja. Kdor dobro shaja z drugimi ljudmi, s svojo okolico, ima navadno do soljudi dobre odnose. Drugi ljudje pa ga cenijo in ga spoštujejo.

Tudi predšolski otroci izkazujejo določen odnos do sebe in svoje okolice in z zanesljivostjo lahko govorimo o njihovih socialnih kompetencah.

V vrtcu vsakodnevno tečejo pogovori med vzgojiteljicami in otroki ter tudi s starši, spontani, nestrukturirani in bolj načrtovani in strukturirani, kjer se opisuje različne vidike socialnih kompetenc otrok. Taki pogovori zajamejo opise opažanj otrokovih temperamentnih in osebnostnih značilnosti, opažanj njegovih čustev in načine izraţanja le-teh, tipične vedenjske reakcije otrok ter odnose do drugih otrok v skupini, do vrstnikov oz. do odraslih.

Taki vsakodnevni, robustni opisi različnih vidikov osebnosti in socialnih kompetenc so se tudi v psiholoških raziskavah pokazali kot dovolj zanesljivi, občutljivi in veljavni napovedniki kasnejšega otrokovega razvoja.

V svojem prispevku se bom omejila na nekaj sodobnih psiholoških spoznanj o poznavanju otrokovega temperamenta, osebnosti ter socialnih kompetenc, ki so lahko vodilo psihologu pri njegovem svetovalnem oz. strokovnem delu v vrtcu. Njihovo poznavanje pa je dobrodošlo in uporabno tudi vzgojiteljicam pri njihovem boljšem razumevanju in vodenju otrok v različnih vsakodnevnih situacijah ter pri sodelovanju s starši.

Socialno učenje in prilagajanje predšolskih otrok

Raziskave so pokazale (2), da lahko že pri dve in pol leta starih malčkih zanesljivo opišemo različne vidike njihove socialne prilagojenosti, ki se kaže skozi čustveno izražanje v skupini vrstnikov in z odraslimi osebami ter v socialnem odzivanju (interakcijah) nanje.

Otrokovo čustveno doživljanje in prilagajanje na socialno okolje prepoznavamo skozi njegovo prevladujoče razpoloženje, v razponu od prevladujočega zadovoljstva in veselja do potrtosti in slabega razpoloženja, izražene občutke varnosti, zaupljivosti oz. na drugi strani bojazni (anksioznosti) v vrstniški skupini, ter njegove prepoznane sposobnosti, kako učinkovito se zmore spoprijemati z izzivi in frustracijami, ki so v skupinskih interakcijah neizogibne (od strpnosti do frustracij, nadzorovanja lastnih negativnih čustev do vpitja, negodovanja, hitre vzkipljivosti in jeze na druge).

Otrokova prevladujoča čustva pomembno vplivajo na njegovo motivacijo, pozornost, procese učenja in druge mentalne procese.

Otrokove socialne interakcije so drugi pomembni vidik njegovih socialnih kompetenc. Eni otroci so večino časa »vključeni« v vrstniške aktivnosti in se obnašajo kot del svoje vrstniške skupine. Na drugi strani so otroci, ki so pogosto osamljeni, ločeni od svoje vrstniške skupine ali pa se ne marajo docela vključevati v skupne dejavnosti. Ker se pogosteje niti ne odzivajo na povabila k delu in igri z drugimi, jih vrstniki tudi bolj aktivno zavračajo.

Način otrokovega obnašanja do njegovih vrstnikov ter njegovi prevladujoči odnosi do njih, zlasti v konfliktnih situacijah, so prav tako pomemben pokazatelji otrokovih bolj ali manj dobrih socialnih kompetenc. Otroci, ki izražajo manj agresivnega vedenja, so največkrat v dobrih odnosih s svojimi vrstniki. Nasprotno pa so otroci, pri katerih opažamo nagnjenost k škodovanju drugim, druge otroke pogosteje tepejo ali ustrahujejo, ob malo ali celo brez zunanje provokacije, ter pogosto uničujejo lastnino (igrače..). Take opisujemo kot agresivne ali tudi zlobne in škodljive do drugih in so manj priljubljeni, zaželjeni ali izbirani za soigralce med vrstniki.

V otrokovih interakcijah z vrstniki se izraţa tudi njegova sposobnost upoštevanja perspektive drugih otrok ter njegovo vedenje, ki izraža občutljivost do drugih. V vsaki vrtčevski skupini so otroci, ki izražajo odlično sposobnost povezovanja z drugimi otroki na skrben in pozoren način. Na drugi strani pa so otroci, ki se zmorejo le s težavo miselno postaviti na mesto drugega in ravnati v skladu s tem ter sprejeti dejstvo, da ne morejo biti neprestano v središču pozornosti. Taki otroci so vsakodnevno pogosto v konfliktih s svojimi vrstniki.

Tudi otrokove interakcije z odraslimi so pokazatelj njegovih socialnih kompetenc. So otroci, ki so večino časa sodelovalni in imajo pozitivne, nekonfliktne odnose z odraslimi. Kaže se njihov na splošno zaupljiv odnos do avtoritet (odraslih), primerna ugodljivost in pripravljenost pomagati, zato tudi radi sprejmejo vzgojiteljico v svoje dejavnosti. Na drugi strani so otroci, ki so nagnjeni k nasprotovanju in kljubovalnosti, večino časa se upirajo avtoriteti odraslih, pogosteje kljubujejo navodilom in se na zahteve odraslih, izražene z utemeljevanjem ali ponujanjem kompromisov, odzivajo z nerazumevanjem in nesprejemanjem. Odnose takih otrok z odraslimi zaznamujejo stalni konflikti in »borba moči«, kar na obeh straneh vodi do pogostih občutkov razočaranja in prizadetosti.
Otrokove socialne kompetence prepoznavamo tudi v tem, koliko samostojnosti zmore otrok pokazati v vrtcu oz. koliko odvisnosti ter nadzora odraslega potrebuje za svoje vsakodnevno funkcioniranje. Samostojni otroci zmorejo delovati učinkovito z malo nadzora odraslih. Ko naletijo na nove izzive ali težave, jih najprej poskušajo rešiti sami. Tudi, kadar se jim zgodi kakšna manjša nesreča (npr. padejo) ali so pri kakšni stvari manj uspešni, redko iščejo pozornost oz. pomoč odraslega. Tudi nove, neznane stvari sprejmejo kot izziv in novo učenje. Nasprotno pa nesamostojni in od odraslega odvisni otroci delujejo boječe, veliko jokajo in za ustrezno delovanje zahtevajo neprestano navzočnost, nadzor in pomoč odraslega. Taki otroci se zelo hitro vdajo, ko se soočajo že z manjšimi teţavami in ovirami, in pogosto tudi brez očitnega razloga jokajo ali zahtevajo takojšnjo pomoč odraslega, še preden sami poskusijo najti rešitev problema.

Kot vrtčevska psihologinja v svojem svetovalnem delu, poleg poglobljenega razgovora s strokovnimi delavkami in otrokovimi starši, kot pomemben vir informacij o otrokovih socialni kompetencah, čustvenem izražanju in težavah v prilagajanju, uporabljam Vprašalnik o socialnem vedenju otrok (SV-O). Nudi standardiziran, kontekstualen, zanesljiv in za strokovne delavce, ki delamo z otrokom oz. za otroka, uporaben opis otrokovega socialnega vedenja. Z njim lahko dobro ocenimo kvaliteto otrokovega socialnega prilagajanja (kako, ne le kaj in koliko). Pomaga nam razlikovati med specifičnimi tipi čustvenih in vedenjskih težav. Pokazalo se je, da SV-O zagotavlja notranje konsistentne, zanesljive in stabilne mere otrokovega socialnega vedenja, zato ima tudi prognostično veljavo. Pri pravilni uporabi zagotavlja informacije o otroku, ki so skladne s sistematičnim opazovanjem.

V svetovalnem procesnem mi v začetni fazi dela omogoči, da natančneje določim otrokova specifična močna in šibka področja, oz. njegovo trenutno socialno in čustveno funkcioniranje. Potem, ko že uvedemo določene prilagoditve dela z otrokom, pa mi ponovna uporaba inštrumenta pomaga preverjati, ali ima uvedeno svetovalno, specialno pedagoško in drugo strokovno delo kakšne pozitivne učinke na otrokovo socialno in čustveno učenje in spreminjanje.
Spodaj je prikazan primer SV-O profila otroka, ki je bil ocenjen pri starosti 3;2 leti, nato znova pri starosti 5;2 leti. Dečka smo že ob prehodu iz jasli »prepoznali« kot razvojno rizičnega v smislu socialnega vedenja, vendar so starši takrat odklonili sodelovanje z vrtcem. Zaradi izrazitega »pozunanjanja težav« v čustvenem odzivanju in vedenju otroka smo v začetku tega šolskega leta uvedli dodatno strokovno pomoč socialnega pedagoga, ob pridobljenem soglasju staršev.

Z uporabo SV-O inštrumenta tudi lažje spremljamo razvoj otrok, pri katerih obstajajo tveganja za kasnejše motnje.

S poznavanjem sodobnih psiholoških spoznanj o razvoju (strukturi) osebnosti otrok v zgodnjem otroštvu, ob upoštevanju spoznanj o kognitivnem, socialnem in čustvenem razvoju, lahko izluščimo tudi zgodnje varovalne dejavnike oz. dejavnike tveganja v otrokovem socialnem prilagajanju in učni uspešnost. Dejavniki razvoja in zorenja se pomembno povezujejo med seboj in vplivajo na to, kako se bodo pri posameznem otroku s starostjo razvijale tudi (pričakovane) socialne kompetence.

S starostjo otroka, z dozorevanjem in z razvojem njegovih mentalnih sposobnosti, se njegovo razumevanje notranjega in zunanjega socialnega sveta spreminja in razširja, s tem pa se praviloma povečujejo tudi njegove socialne kompetence.

Dejavniki tveganje ali ranljivosti so na splošno trajne okoliščine ali pogoji v okolju ali v posamezniku (npr. genetska nagnjenost), ki ovirajo posameznikov razvoj v smeri kompetentnosti in uspešnega prilagajanja. Tako lahko prispevajo k neprilagojenosti, neučinkovitosti ali celo vodijo do motenj.

V smislu neugodnega razvoja je pričakovano tveganje zanesljivo višje pri tistih otrocih, kjer so izrazito visoko izražena vedenja »pozunanjanja težav«, zlasti prevladujoča negativna čustva navzven, jeza, agresivnost, egoizem in nasprotovanje avtoriteti. Vzgojiteljice doživljajo take otroke kot vedenjsko najbolj zahtevne, drugi otroci pa jih praviloma odklanjajo oz. izločajo. Tudi starši opisujejo take otroke kot najbolj vzgojno zahtevne.

Podobno neugodna za kasnejši razvoj so tudi prevladujoča vedenja » ponotranjanja težav« pri otroku: otrok je plah, negotov, pogosteje in hitreje slabo razpoložen, inhibiran, veliko in hitro joka, osamljen... Taki otroci pa so navadno manj moteči za odrasle, pogosto tudi neopazni, drugi otroci pa jih redkeje vabijo v skupne igre. Odraslim postanejo taki otroci manj prijetni šele, ko so starejši in se od njih pričakuje določena samostojnost, zaradi pogostega izražanja lastne nemoči, odvisnosti, nesigurnosti.

Odrasli, tako strokovne delavke v vrtcu kot starši, naj bi poznali in upoštevali, kako s starostjo otrok potekajo in se spreminjajo procesi socialnega in čustvenega razvoja ter učenja. Tako tudi lažje razumemo in oblikujemo svoje razlage socialnega vedenja ter čustvenih odzivov otrok. Zares ni vseeno, ali opažamo in razlagamo določeno agresivno vedenje v socialnih interakcijah z vrstniki pri dvoletniku ali pri petletniku.

Poznavanje temperamentih in osebnostnih značilnosti predšolskih otrok

Pri svojem razumevanju in razlagah otrokovega socialnega razvoja vzgojiteljice v vrtcu pogosto poudarjajo pomen (ne)ustrezne vzgoje - starševskega vzgojnega stila. Neredko pa se pozablja, da imajo ključnega pomena pri tem otrokove temperamentne in osebnostne značilnosti, po katerih se že predšolski otroci pomembno razlikujejo med seboj in so dejansko eden bolj zanesljivih napovednikov tudi v razvoju otrokovega socialnega prilagajanja in socialnih kompetenc.

Kakovost in intenzivnost izraženosti posameznih temperamentnih značilnosti ter tipov v zgodnjem otroštvu pomembno vplivata na značilnosti otrokovih socialnih odnosov s starši, sorojenci in vrstniki.

Za boljše razumevanje in upoštevanje individualnih značilnosti v procesu razvoja in učenja predšolskih otrok v vrtcu so uporabni različni delovni »modeli temperamenta«, kjer so prikazane povezave med komponentami temperamenta ter opisi otrokovega odzivanja in vedenja. Za razliko od starejših tipologij (npr. sangvinik, kolerik, melanholik in flegmatik) najdemo v sodobni psihološki literaturi zanesljivejše psihološke študije in spoznanja o temperamentu v zvezi s predšolskimi otroki.

Temperament predstavlja posameznikovo celovito organizacijo razmeroma stabilnih značilnosti v kakovosti in intenzivnosti njegovega čustvenega odzivanja. Ima biološke temelje, ki primarno uravnavajo posameznikovo odzivanje. Temperamente razlike med posamezniki so opazne ţe v prenatalnem obdobju in potem tudi po otrokovem rojstvu ter so od obdobja malčka naprej razmeroma stabilne. Po Mc Call-u razlikujemo štiri temeljne dimenzije temperamenta:

  • aktivnost (tempo in jakost posameznikovega vedenja)
  • odzivnost (vzorec približevanja oz. umika na dražljaje)
  • čustvovanje (kako se lahko vznemiri in razburi)
  • sociabilnost (obseg iskanja oz. izogibanja družbi drugih).

Določne komponente temperamenta (avtorja Thomas in Chess) se pri večni otrok združujejo v tri tipe temperamenta. Tako prepoznamo lahko vzgojljive otroke, ki so pretežno dobre volje, veseli, optimistični, ritmični, sprejemajo nove izkušje in se z lahkoto prilagajajo spremembam. Takih je okoli 40 % vseh otrok. Težvni otroci so pogosto razdražljivi, neredni (neritmični), se močno odzivajo, so pretežno negativno razpoloženi in se počsi prilagajajo na spremembe (10%). Počasni otroci se čustveno odzivajo počasi in blago, počasi se prilagajajo spremembam, teže sprejemajo novosti, so razmeroma pasivni, bolj negativno razpoloženi kot pa vzgojljivi, a bolj pozitivno kot težavni otroci (15%). Avtorji tretjine otrok niso mogli razvrstiti v nobeno kategorijo, ker izraţjo raznolike specifiče kombinacije temperamentnih značilnosti. Raziskave so pokazale, da individualne razlike v otrokovem temperamentu prispevajo k razlikam v naklonjenosti staršev (oz. odraslih) do otrok ter k razlikam v količni in kakovosti nadzora, ki ga odrasli izvajajo nad otroki. To je dobro vedeti in tudi večrat povedati staršm predšolskih otrok.

Šudije temperamentov mlajšh otrok govorijo tudi o tem, da bo otrokov razvoj bolj optimalen, če se njegov slog odzivanja ujema z zahtevami okolja in okolje ustreza otrokovemu temperamentu. Tveganja za razvoj težav v otrokovem socialnem prilagajanju tako narašča, če se temperament otroka in (pričkovanja) okolja (vzgojiteljice) ne ujemata. Vzgojiteljice v vrtcu in otrokovi starš naj bi zavestno poskušli oblikovati okolje, ki ustreza otrokovim temperamentnim značlnostim, istočasno in postopamo pa tudi spodbujali tiste vzorce otrokovega odzivanja, ki so v njegovem okolju bolj prilagojeni (sprejemljivi in pričkovani). To ne pomeni otroka razvajati!

Malčki s težavnim temperamentom so po raziskavah razvojno bolj rizični za razvoj vedenjskih težav kasneje v življenju, ker se manj ustrezno prilagajajo socialnemu okolju. Za starše oz. odrasle so ti odzivi otroka manj sprejemljivi in se zato nanje pogosteje negativno odzovejo z jezo in sovražnostjo do otroka. Pogosteje pa uporabljajo tudi kaznovalne vzgojne tehnike, kar pa le še podkrepi otrokovo neugodljivost in nasprotovanje odraslim avtoritetam.

Pojem osebnosti je nadreden temperamentu, saj osebnost poleg slogov vedenja in značilnosti samouravnavanja vključuje tudi spoznavne strukture, kot so npr. pojem o sebi in strategije posameznikovega prilagajanja na okolje. Osebnost predstavlja celovito organizacijo razmeroma trajnega skupa psihološih značlnosti, ki konstituirajo enkratno individualnost posameznika in se izraţjo skozi različe oblike vedenja in v različih situacijah (Thomas in Chess, 1989).

Različi avtorji so ugotovili, da odrasli že pri predšlskih otrocih zaznavajo izraznost značlnosti, ki so širše od temperamentnih. Najpogosteje so uporabljali metodo »prostih opisov« otrokovih značilnosti. Starši zaznavno izraznost otrokovih osebnostnih potez v celotnem zgodnjem otroštvu organizirajo v štiridimenzionalno strukturo: estravertnost, vestnost in nevroticizem. Vzgojiteljice v vrtcu pa svoje zaznave organizacije otrokove osebnosti opišjo s tremi robustnimi dimenzijami: vestnost- odprtost, ekstravertnost- čstvena stabilnost, nesprejemljivost.

Lastnosti mlajšh predšolskih otrok (3 letniki) in opažane težave v prilagajanju lahko razvrstimo tipološko v tri tipe osebnosti: prožni, svojeglavi in povpreči, pri starejšh predšolskih otrokih pa povpreči, prožni in kompetentni tip osebnosti.

Pri večini otrok, ki obiskujejo vrtec, z naraščajočo starostjo od 2.-5. leta naprej dosledno narašča njihova socialna kompetentnost in splošno socialno prilagajanje v vrtcu, upada pa pogostost vedenja pozunanjanja in ponotranjanja težav.

Otroci, ki v vrtcu izražajo težave na posameznih ali na več področjih socialnega prilagajanja, se od svojih vrstnikov brez težav značlno razlikujejo tudi glede izraznosti robustnih osebnostnih potez, kot jo zaznavajo starši doma in vzgojiteljice v vrtcu.

Raziskave so pokazale, da so ocene otrokovih osebnostnih značlnosti, kot jih zaznavajo vzgojiteljice v vrtcu, dober napovednik, kakšo bo otrokovo socialno vedenje tudi kasneje. Na podlagi zaznane izraznosti osebnosti pri 3-letnikih lahko zanesljivo napovemo njihovo socialno vedenje v zadnjem letu pred vstopom v šolo.

Kot najbolj dosleden dejavnik tveganja v socialnem prilagajanju predšolskih otrok v vrtcu se je pokazalo osebnostna poteza »nesprejemljivost« v socialnem vedenju, ki ga vzgojiteljice v vrtcu zaznavajo v otrokovem nagnjenju k antagonizmu, negativnem čstvovanju in izražanju močne volje.

Za delo v vrtcu je zanimivo poznati tudi spoznanja, da osebnostna lastnost "ekstravertnost", kot otroka npr. ocenijo starši pri razgovoru z vzgojiteljico pred njegovo vključitvijo in uvajanje v vrtec, dobro napoveduje kasnejše otrokovo socialno kompetentno vedenje v vrtcu. Ko pa ga ocenijo po lastnosti "nevroticizem", lahko kasneje z veliko gotovostjo pričkujemo bistveno več vedenje »ponotranjanja težav« (strahovi, tesnoba, odvisnost), če pa ga ocenijo po lastnosti »nesprejemljivost«, pa vedenje »pozunanjanja težav« (agresivnost, nevodljivost, egoizem..).

Težave pozunanjanja izražajo zlasti otroci, ki jih odrasli opisujejo kot bolj nesprejemljive v primerjavi z njihovimi vrstniki, težave ponotranjanja pa so razmeroma najpogostejše pri otrocih, ki jih starši in vzgojiteljice zaznavajo kot nizko ekstravertne in čstveno nestabilne.

Izraznost določnih robustnih dimenzij osebnosti pri predšolskem otroku (npr. nevroticizem, nesprejemljivost, nizka vestnost – odprtost) predstavlja enega izmed dejavnikov tveganja v kasnejšm socialnem prilagajanju otrok v izobraževalni ustanovi (šoli). Raziskave so tudi pokazale, da obstajajo napovedni odnosi med zgodnjimi značilnostmi otrokovega socialnega vedenja vrtcu in ob vstopu v šolo ter njegovo učno uspešostjo ob koncu prvega razreda.

Rezultati raziskav pri mlajšh mladostnikih so pokazali, da se vedenje ponotranjanja, pozunanjanja, težave na področju vzdrževanja pozornosti negativno povezujejo z učno uspešostjo (npr. Tremblay, 1992, Wentzel, 1993; v vir1).

Zaključek:

Socialno vedenje in pridobivanje ustreznih socialnih kompetenc, ki ga opažamo, podpiramo in spodbujamo pri predšolskih otrocih, od nekdaj prepoznano kot »dober napovednik«za kasnejši otrokov razvoj, tako osebnostni kot učni. Zato je še toliko bolj pomembno, da sodobna spoznanja o razvoju in učnju socialnega vedenja in kompetenc strokovne delavke ustrezno umestijo tudi v načtrovalni in izvedbeni kurikulum v vrtcu.

Uporabljeni viri:

  • Marjanovič U., L., Zupančič, M.(ured.): Razvojna psihologija, Znanstveno raziskovalni inšitut Filozofske fakultete v Ljubljani 2004
  • Zupančič, M., Kavčič, T. (2007): Otroci od vrtca do šle: razvoj osebnosti in socialnega vedenja ter uča uspešost prvošlcev, Znanstveno raziskovalni inšitut Filozofske fakultete, Ljubljana 2007
  • Več avtorjev (2001): Vprašlnik o socialnem vedenju otrok, SV-O priročik, Center za psihodiagnostiča sredstva, d.o.o., Ljubljana